(Logarske Mice)

AUSCHWITZ

Zunaj je tema, tujina in mraz,
kako mi je v duši, le bog ve in jaz.
Mesec za mescem žareče kamine
s človeškim pepelom posute ledine,
trpinčenje strašno, glad in mraz
so gledali tisoči, ne samo jaz !

Grozno rjovenje dresiranih psov,
hudobno zmerjanje es-esarjev,
vmes so še divje nas bili v obraz,
to pričajo tisoči, ne samo jaz.
Grozen pogled živih, na pol gnilih ljudi,
rane odprte prav do kosti
in črvov si videl kar cele pesti.

Pakete nam kradli,
iz njih se nažrli najboljših stvari
so prav do vratu.
Jetniki pred njimi umirali smo od gladu.
Es-esarji vino in žganje so pili,
jetniki z urinom si žejo gasili.

Nacistov, ki siti so naše krvi
zdaj le nekaj na klopi zatožni sedi.
Zverinsko hudobna njih bila so dejanja
in ne zaslužijo pomilovanja.
Zato vam kličem danes na glas:
obsodi jih svet, ne samo jaz!

KMET V AUSCHWITZU

Oral z veseljem sem ledine,
čeprav trpel sem, se znojil,
ruval plevela korenine,
rahljal vrtove, jih gnojil.

Trudil sem se za družino,
skrbel sem vsak dan za živino,
tako da mi življenje celo,
smisel je zares imelo.

Politika mi ni bila za mar,
storiti kaj za dobro stvar
bila mi sveta je dolžnost:
Slovenec vsak bil ljub je gost.

Kultura čudna nadljudi
zdaj nove šege me uči
pomagat svojim zdaj ljudem
po novi veri več ne smem.

A kar učil me je že ded,
učil sem jaz moj mladi svet.
To v greh se strašni štelo je,
zato so sem poslali me.

Pod tujim jarmom zdaj ječim
in za življenje se borim.
Ne sme vročina streti me, ne mraz,
ne žeja, glad,  ne hudi čas.

In kar še tu najbolj boli:
trpim po krivdi svojih  še ljudi.

Pravični bog mi je porok,
da zemljo s solzami kropljeno,
s krvjo in znojem prepojeno,
bom gledal še osvobojeno.

Bogu ostal bo zvest naš rod,
na svoji zemlji svoj gospod.
Tujec pa osramočen
za vedno bo iztrebljen, vem.

Otrokom pa zapišem v kri:
Slovenec le tod naj živi!
In zemlje, ki jo je bog nam dal,
nam tujec več ne bo jemal!

PREPIR Z ŽUPANOM

Nacizem svetu pravi, da tebe Kristus ni,
duhovniki so opice, njih nauki pa laži.

Priznavamo te, Kristus, sin živega boga
iz svoje duše, iz celega srca.

Priznavamo pred Nemci te in pred celim svetom
ter prosimo iskreno: priznaj nas pred očetom.

17.APRIL – LENČIN SMRTNI DAN

Južni veter tiho veje čez dobrave
v moji duši se bolestno zgane,
naročila tople sem pozdrave
za mrzle gornješlezijske poljane,
kjer so koščice moje sestre razmetane.

Ni ga grička tam, ni je gomile,
ki bi ljubeče roke jo gojile,
da bi jo s cvetjem posejale
in ji drobno lučko kdaj v spomin prižgale.

Ne, ni je…
Vendar draga sestra v miru spi,
telo ji v divji grozi, strahu, mrazu
nič več ne trepeče,
le dočakala ni svobode sreče.