Govor Branka Nabernika ob 75. obletnici ustanovitve XI. SNOUB (slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade) Miloša Zidanška na spominski slovesnosti v nedeljo, 5. januarja 2020 na Sv. Primožu na Pohorju.
Spoštovani udeleženci tradicionalnega shoda v spomin na ustanovitev Zidanškove brigade – tukaj na Sv. Primožu na Pohorju – vsem skupaj lep in prisrčen pozdrav!
Še posebej pozdravljam v naši sredi tiste udeležence, ki ste tiste težke čase sami doživeli, ter sorodnike in potomce borcev, ki so delovali v tej brigadi. In seveda velja pozdrav vsem, ki jih na naš kraj vežejo kakršnikoli spomini. Vsi prisrčno pozdravljeni!
Tukaj v naši skromni vasici boste srečali preproste in gostoljubne ljudi, ki vas bodo prijazno sprejeli. – Sprejeli tako, kot so pred 76. leti sprejeli 300 mladih fantov in deklet, ki so se zbrali tukaj in ustanovili novo – 11. Narodnoosvobodilno Zidanškovo ali Pohorsko brigado.
Brigado so v glavnem sestavljali mladi fantje v starosti od 14 do 24 let in nekaj pogumnih deklet. Pretežno so bili to delavci, srednji in mali kmetje, ter nekaj izobražencev. Po pokrajinah pa so eno skupino zastopali Pohorci in fantje iz okoliških dolin: Mislinjske, Dravske in Šaleške doline, Maribora in Slovenskih goric. V drugi so bili Koroški borci, v tretji pa borci iz Savinjske doline, Zasavskih revirjev in Moravške, ter Tuhinjske doline.
Skratka, v oboroženi boj proti okupatorju so se vključili tisti, ki so dovolj cenili svojo domovino, svobodo in materin, slovenski jezik. Cenili tako, da so za te vrednote bili pripravljeni žrtvovati svoja življenja!
Boju proti okupatorju pa se je pridružil še upor proti brezobzirnemu izkoriščanju malih ljudi, proti krivičnemu bogatenju ljudi na položajih, proti veliki neenakosti, ki je v bedo potisnila večino prebivalstva.
Ne smemo pozabiti, da je bila Štajerska glede na ostali del Slovenije izpostavljena najhujšemu nacističnemu terorju. Pred letom dni je okupatorju uspelo uničiti legendarni pohorski bataljon in kot odgovor, da nas ta boleča izguba ni zlomila je bila na obletnico ustanovljena Zidanškova ali Pohorska brigada.
To je bila večja vojaška enota, ki je okupatorju že predstavljala resno grožnjo. Brigada je takoj po ustanovitvi začela s številnimi vojaškimi akcijami s katerimi je ohromila delovanje okupatorja. Začeli so se nenehni napadi na železniško infrastrukturo in na okupatorjeve postojanke od Mislinje do Maribora.
Ker bi nekateri danes radi razvrednotili pomen partizanske vojske in partizane prikazali kot skrivače, ki so se spretno izmikali nemški vojski, navajam nekaj primerov delovanja Zidanškove brigade na Pohorju.
Večna akcij je bila zabeležena v nemških poročilih višjemu poveljstvu. Iz njih je razvidna pogostnost in intenzivnost vojaških akcij:
- prvo noč po ustanovitvi, po partizanskem mitingu, je brigada napadla vlak v Trbonjah,
- 17. januar – miniranje proge in napad na vlak pri Podvelki in požig tovarne lepenke,
- 19. januar – hudi spopadi z Nemci pri Mislinji;,
- 20. januar – napad na nemško kolono pri Frankolovem,
- 2. februar – napad na Zreče in spopad z Nemci pri Lukanji,
- 6. februar – napad na vlak pri Poljčanah,
- 7. februar – rušenje proge pri Lovrencu na Pohorju,
- 9. februar – akcija v Puščavi;,
- 11. februar – napad na železniško postajo in orožniško postajo v Podgorju pri Slovenj Gradcu,
- 14. februar – iztirjenje vlaka pri Vuhredu,
- 21. februar – miniranje železniškega mostu pri Jederti,
- 25. februar – napad na vlak v Trbonjah in orožniško postajo.
In v takšnem tempo so si sledile akcije ves čas delovanja na Pohorju. Če jih navedem še nekaj: spopad z Nemci na Hudinji, boji na Skomarju in Resniku, hudi boji nad Mislinjo, napad na Oplotnico, rušenje proge Celje – Maribor, napad na orožniško postajo v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, boji pri Jesenku, napad na Slovenske Konjice, napad na Vitanje, miniranje proge Slov. Konjice – Zreče, napad na Mislinjo …
Dejavnost brigade pa se je nato iz dneva v dan še krepila. Tako je do konca junija izvedla še številne akcije, med katerimi je treba izpostaviti bitko na Kopah v kateri je učinkovito porazila trikrat močnejšega nasprotnika, zrušitev železniškega viadukta v Doliču, ki je ohromil promet med Velenjem in Dravogradom, in še bi lahko naštevali …
Zidanškova brigada je bila s svojo taktiko hitrih premikov in izvedbo akcij na več različnih krajih hkrati izjemno učinkovita. Pri tem je bilo ključno poznavanje terena in tesna povezanost z lokalnim prebivalstvom, ki je enotno podprlo partizansko vojsko.
Še posebej se je učinkovitost akcij povečala, ko je brigada uskladila svoje delovanje z enotami XIV. divizije, ki je prišla na Pohorje v februarju 1944.
V poročilih nemških poveljstev je bilo navedeno, da ne obvladujejo več prostora in so redno patruljiranje v nekaterih krajih opustili. Prav tako pa so imeli na celem območju angažirane močne vojaške enote, ki pa v direktnih bojih, čeprav so bile večkrat številčno premočne in bolje opremljene, niso uspele več premagati partizanskih enot.
Konec junija je brigada zapustila Pohorje in svojo dejavnost prenesla v Savinjsko in Zadrečko dolino. Tudi tu so se akcije nadaljevale s polno intenzivnostjo. Velikokrat smo že omenili odmevno osvoboditev Gornjega Grada in ustanovitev osvobojenega ozemlja, napad na Kamnik in Trojane in številne druge postojanke.
Na tem območju je brigada delovala do meseca oktobra, ko je 12. oktobra prešla preko Save na Dolenjsko. Tudi na Dolenjskem je izvajala številne zahtevne naloge in se srečala z novim sovražnikom – domobranci.
Na Štajersko se je nato preko Save vrnila v noči iz 23. na 24. december.
Po hudih preizkušnjah na Menini planini je brigada nadaljevala z aktivnim delovanjem na Štajerskem in sodelovala v zaključnih bojih na Koroškem.
S svojim delovanjem je Zidanškova brigada pomembno prispevala k osvoboditvi Slovenije in krepitvi narodne zavesti.
Ko obujamo spomine na pomembne dni naše polpretekle zgodovine, smo lahko upravičeno ponosni na naše junaške prednike. To zgodovino so pisali naši ljudje: delavci, kmetje in intelektualci. In vse to se je dogajalo v naših odročnih krajih. Čeprav blizu nemških postojank v dolini, so se borci na Pohorju počutili varne. Do izraza je prišla medsebojna povezanost med borci in prebivalci, ki so imeli skupen cilj – osvoboditi svojo domovino in ohraniti slovenski jezik, hkrati pa zgraditi pravičnejšo družbo, ki bo vsem omogočila dostojno življenje.
Zato je prav, da ohranjamo ta spomin, da smo ponosni na ljudi, ki so za našo svobodo žrtvovali svojo mladost in svoja življenja. In prav je, da se iz izkušenj preteklosti naučimo, kako je treba ceniti svojo domovino in graditi življenje na pravih vrednotah.
Prav je tudi, da ostanemo med seboj povezani, saj prava moč temelji na enotnosti. Naša vsakoletna srečanja pa so za to prvovrstna priložnost.
Zato na svidenje prihodnje leto!
