Spoštovani sovaščani,
Danes smo se zbrali, da se skupaj spomnimo nesrečnega 24. oktobra 1944. leta, ko je okupator požgal Solčavo. Blizu je tudi 1. november – dan spomina na ljudi, ki smo jih imeli radi, a so že umrli.
Tisti med nami, ki smo 2. svetovno vojno doživeli, ne moremo pozabiti krutega časa in njegovih posledic. Ko so Nemci požgali našo vas, smo na pragu zime ostali brez vsega – brez strehe nad glavo, brez hrane….nekateri tudi brez svojih bližnjih. (Tišlerjeva Micka je ob svojih spominih grenko pripomnila: “Nisem še bila stara 14 let, pa sem bila že brez obeh staršev in tudi brez doma.”)
75 let je minilo od takrat in čeprav smo solčavski otroci v letih po vojni živeli v zares revnih razmerah, smo vsi živeli v prepričanju, da je bilo toliko hudega vendarle dovolj in da bo bodočemu rodu življenje bolj naklonjeno. Vendar vidimo, da smo bili preveliki optimisti. Nespoštovanje soljudi in ščuvanje drugega proti drugemu ne pozna nobenih zadržkov več. Da je takšen začetek skoraj vedno pripeljal do vojne, to vemo iz zgodovine!
Žal tudi žaljivke na račun naših mrtvih prednikov – partizanov niso nobena redkost več. Poslušamo modrovanje in obtožbe, da je bil upor proti nacizmu in fašizmu nespameten, da so ga podpihovali samo komunisti itd. Zgodovina je vzroke za 2. svetovno vojno raziskala in ti so drugačni, kot jih ponavljajo današnji hujskači.
Za Solčavane vemo, da jih v odpor proti okupatorju zagotovo niso usmerili komunisti. A tudi brez njih je bilo našim prednikom jasno, kakšno usodo so nacisti namenili manjvrednim ljudstvom, med katere so šteli tudi Slovence. Zapiranje naprednih Solčavanov v celjski Stari pisker, prepovedan pogovor v slovenščini, deportiranje celih družin Solčavanov v taborišča…samo nemško nasilje je vodilo naše solčavske prednike, da so podpirali partizane in se vključevali v partizanske vrste.
Nekdanji Solčavani pač niso bili strahopetne reve, niso se potuhnili in čakali, kako se bodo stvari iztekle, ko se bo vojna končala… ampak so se okupatorju postavili po robu.. Lahko smo ponosni na naše ljudi!
Ko skušajo nekateri danes naše partizanske prednike in celo nas bremeniti z medvojnim dogajanjem, ki je pripeljalo do nekaterih žrtev, ki ji ni zakrivil okupator, lahko rečemo le to: vojna in mir imata različna očala.
Solčavanom se ni treba spravljati z nikomer, ker nismo ne mi , ne naši predniki nikomur naredili nič slabega. Sprava je zadeva takratne Ljubljanske pokrajine in Cerkve! Če bi med vojno ravnali tako častno in pošteno, kot so prebivalci naše vasi, tudi njim danes ne bi bilo treba govoriti o spravi – ker ne bi sodelovali z okupatorjem in se ne bi borili proti lastnim rojakom!
Danes lahko mi ponosno stojimo pred tem (kot vidite- obnovljenim) spomenikom, na katerem so imena naših bližnjih, ki so umrli za to, da bi bili vsaj njihovi potomci svobodni! In da bi lahko živeli v miru! Zgledujmo se po njihovi pokončnosti! Ne pozabimo njihovih vrednot prenesti na naš mladi rod in v zgodovino!
Solčava, dne 24.10.2019
