Pred šestdesetimi leti so jezerski hribovci, partizani – jezerski domoljubi vzidali v skalo spominsko ploščo v spomin na plemenite jezerske gornike – alpiniste, ki so zgubili življenje v vojni vihri druge svetovne vojne.
V ploščo, ki so jo odkrili 11. avgusta l. 1957 so zapisali: »Gorniki – borci padli za svobodo v letih 1941 – 1945 : Viktor Krč /roj. februar 1917- padel jeseni pri Žužemberku; Grabnar Ljubo / roj. oktober 1921 – padel november 1944 pri Maloščah ; Majnik Ferdo /roj. maj 1905 Lesce – padel aprila 1944 Godovič/ – naj jim bo večna slava«.
Odkrivanje spomenika padlim jezerskim gornikom partizanom alpinistom nad Češko Kočo (v sredini sta Pavle Kemperle in Ciril Hudovernik, med prisotnimi je tudi preživel jezerski alpinist in učitelj Ivo Serajnik).
Spominsko ploščo je po desetletjih Odbor ZB Jezersko in PD Jezersko moralo zaradi dotrajanosti zamenjati s ploščo z enako izmero in tekstom kot je bilo zapisano na prvi osnovni spominski plošči.
Viktor Krč
Viktor Krč je bil sin znanega gorskega vodnika ( 1906 ), obenem tudi ugledni prvi oskrbnik Cojzove koče in Češke koče, jezerski župan, cerkovnik , organist… . Osnovno šolo je opravil v domačem kraju nato pa je v Ljubljani opravil strojno tehnično šolo. V času šolanja se je Viktor Krč seznanil in spoprijateljil z že »visoko« razpoznavnim, vrhunsko dovršenim Savinjčanom alpinistom Francem Herletom, študentom prava v Ljubljani. Tako, kot je Herle osvajal ostenja nad Logarsko dolino in Okrešljem, je Viktor s prijatelji Jezerjani v tridesetih letih sistematično pričel osvajati ponovitve že preplezanih smeri v Veliki koroški Babi, Rinkah, Skuti, Dolgem Hrbtu, Štruci, Grintovcu, Kočnah. In v tej alpinistični zagnanosti in razgledanosti je splezal s soplezalci tudi pet izstopajočih novih registriranih plezalnih smeri. 7. avgusta 1937 prečenje S in SZ stene Grintovca Krč – Serajnik; 8. septembra 1937 SZ stena Dolgega Hrbta, smer skozi »tri okna« – Krč Serajnik; 4. septembra 1938 SZ raz – Desni steber v Skuti so splezali : Krč, Serajnik, Majnik, Starc. 23. septembra 1938 Z stena -»Steber« Grintovca »Jezerska smer« – Majnik, Serajnik; 16. oktobra 1938 splezajo jezerski alpinisti v dveh delih poizkusih Centralno smer iz Žrela v Dolgem Hrbtu: Ljubo Grabnar, Viktor Krč, Ivo Serajnik, Andrej Volc in Nande Majnik. 16. septembra sta Viktor Krč in Andrej Volc, povojni gorski reševalec, splezala slikovito prvenstveno smer «Izza Kupa na vrh Kočne« v severnem ostenju Makekove Kočne četrte težavnostne stopnje, katero je Krč slikovito opisal in »označil« v Planinskem vestniku leta 1940. V tem opisovanju pa Viktor obenem sporoča, da je bil aktiven tudi v ostenjih Julijskih Alp. Viktor Krč je bil tudi izstopajoči fotograf, ki se je še posebej izkazal s tremi fotografijami, ki so bile izbrane za tretjo razstavo »Foto kluba Ljubljana« v Ljubljani leta 1937. Zapisali so in ga uvrstili med obetajoče fotografe. V tem letu (1940) se že čutijo slutnje bližajoče se vojne in tudi politična nadzorovanja in sledenja Krča, Grabnarja, Majnika in Serajnika. To je bila nerazdružljiva sokolska slovenska domoljubna planinsko – športno naravnana skupina in aktivna v okviru športnega društva »Sokol« . V letu 1940 je pričelo upadanje alpinistične dejavnosti mladih, izjemno perspektivnih alpinistov na Jezerskem.
Ivo Serajnik
Najprej je bil na »vrsti« Ivo Serajnik, ki je učiteljeval na Jezerskem od leta 1936 do 1939. Ivo Serajnik davni potomec Domicijana Serajnika se je rodil v Ptuju in nato se je družina preselila v Ormož. Njegov oče Iva je izšel iz vasi Št. Peter pri Št, Jakobi na Koroškem v Rožni dolini , kjer se je rodil na domačiji Slovenca pradeda znamenitega Domicijana Serajnika , kjer je bila doma in se je v turških časih dogajala »Miklova Zala.«, kar je pisatelj Sket opisal v povesti o Miklovi Zali. Serajnik je opravil učiteljišče v Mariboru in bil nato iz Maribora »poslan« poučevat na Jezersko. V letu 1940 pa so učitelja Serajnika zaradi »sokolske« in slovenske, narodno zavedne aktivnosti, da se ne bi njegov vpliv prenašal, kazensko premestili v Žibrše na Notranjskem. Bil je v sestavu »Sokolov« in si dejansko prizadeval za ohranitev slovenstva.
Ljubo Grabnar – Vrhan
Ljubo Grabnar je osnovno šolo opravil na Jezerskem, gimnazijo pa v državni »kraljevi« gimnaziji v Kočevju. V letih 1937 – 1941 pa je dokončal trgovsko akademijo v Ljubljani. Bil je poleg alpinistike tudi odličen alpsko – turni in tekmovalni smučar. S smučanjem ga je do popolnosti »zasvojil« in usposobil Ferdo Majnik, ki je bil šolski učitelj na Jezerskem v letih 1928 do 1930. Ferdinand – Ferdo Majnik se je rodil V Lescah na Gorenjskem. Živel je dalj čas v Virmašah pri Škofji Loki. Učiteljišče je opravil v Ljubljani. Poleg učiteljevanja pa je bil priznan smučarski instruktor in tudi smučarski funkcionar na banovinski in zvezni državni ravni. Ne glede, da je bil Majnik premeščen kot učitelj na preddvorsko šolo, je še vedno ohranil vezi in stike z Jezerskim. Majnik je bil tudi aktiven član »Sokola« v Preddvoru, v to društvo so vključevali namreč tudi Jezerjane. Tako je bil tudi primer, ko je Ljubo Grabnar tekmoval za preddvorskega Sokola na državnem tekmovanju v Bohinju in je dosegel odlično deveto mesto. /Na jezerskem lastnega društva «Sokol« ni uspelo ustanoviti./
Ferdo Majnik, alpinist in smučar (desno s klobukom pri Češki koči )
Ferdo Majnik je bil tudi odlični smučar, učitelj smučanja že v l. 1935 , ki ga je potrdil »Savez smuških učiteljev«, instruktor smučanja, s prijateljevanjem z Rudolfom Badjuro je dobil najboljše nauke o smučanju. Prav zaradi teh neposrednih poznanstev je leta 1930 prišel Rudolf
Badjura na Jezersko, na povabilo Majnika in domačinov, da sodeluje z nasveti in prikazom smučarskih veščin in smučarske šole na »prvem« jezerskem smučarskem tečaju. Badjura, kot navdušen planinec, turist in še posebej smučar, je bil nad Jezerskim vedno navdušen, kajti njegova mama Marija Bukovnik je bila doma in rojena v Tupaličah, zato je te kraje zvesto obiskoval. Navdušenje za smučanje na Jezerskem se je vse bolj stopnjevalo do decembra 1932, ko so ustanovili »Smučarski klub Jezersko«. Na tem občnem zboru je Majnik obrazložil pomen in aktualnost smučanja in tudi poudaril, da je ustanovitev smučarskega kluba za kraj širšega in izjemnega pomena. Smučanje je in bo v prihodnje vse večji motiv za privabljanje turistov. V juliju 1934 pa je Ferdo organiziral atraktivni poletni, smučarski tečaj pri Češki koči, med katerimi so bili tudi že dobro usposobljeni smučarji: Ljubo Grabnar, Vinko Tepina, Tone Ekar, Toni Krč, Maks Selišnik,Andrej Ojcej, Franc Ofnar. Življenjski alpinistično smučarski opus Ferdinanda Majnika se je pa sklenil v letu 1941, ko je založba »Triglav« izdala Majnikovo knjigo »Bele gazi« in ko se je v letu 1941 pričela druga svetovna vojna. Najprej so bili na vrsti za deportacije in prepovedi njihovega delovanja zavedni slovenski domoljubni učitelji, športniki, odlični jezerski alpinisti in smučarji. Šli so na pot, ki se je sklenila s potjo brez brez povratka.
Viktor Krč
Tokoj po vdoru in zasedbi nemške okupacijske vojske in oblasti v letu 1941, je Viktor Krč prešel na področje ilegalnega delovanja v odporniško gibanje osvobodilne fronte slovenskega naroda. Iz dokumentacijskih gradiv se vidi, da je Viktor Krč že v juliju 1941 prišel v Gornje savinjsko področje, kjer je organiziral odporniško gibanje, dostavil ilegalna gradiva in kakor so zapisali, da je Viktor »zanetil« iskro odporniškega protiokupatorskega gibanja na Gornjem savinjskem. Za Viktorja težki gorski prehodi in poti preko Jezersko – Savinjskega sedla v Logarsko dolino in naprej na Savinjsko niso predstavljali nobenih težav, saj je te poti pa tudi ostenja dobro poznal še iz časov, ko sta s Francem Herletom prijateljevala, plezala in premagovala ostenja nad Okrešljem, v Ojstrici… . Bil je tudi vojaško usposobljen, saj je v Sarajevu l. 1938 opravil šolo za rezervne oficirje. Tako se je nadaljevalo Viktorjevo odporniško, ilegalno in partizansko delovanje. Krč kot aktivist in akter OF je koordiniral med koroškimi partizani s področij Obirskega, Rožne doline, Jezerskega in okolice s Savinjskim okrožjem. Kasneje je bil premeščen na področja Dolenjske in Notranjske . Žal pa je o podrobnejšem delovanju Viktorja v vojnem času malo informacij, kot tudi ne o bitki pri Žužemberku, kjer je leta 1944 padel ni podrobnih podatkov. Razen, da je na spomeniku padlih borcev NOB na Cviblju nad Žuženberkom vklesano tudi ime borca – partizana Viktorja Krča, ni drugih podatkov.
Viktor Krč – prvič v triglavski steni
Ljuba Grabnarja s partizanskim imenom »Vrhan« prvič zasledimo v Kranju na sestanku kranjskih aktivistov v Šorlijevem mlinu v začetku l. 1943. Imenovan je bil za člana skojevskega aktiva in tudi določen za člana Okrožnega komiteja Ziljska dolina na Koroškem. Ko se je 30. novembra zvečer vračal iz vasi Malošče v Rožni dolini, kjer je imel sestanek je prišel v bližino zgornje Trupejeve hiše, katero so tik pred njegovim prihodom zasedli nemški policisti in naj bi v njej tudi prenočevali, je njihov stražar oddal strel, ki je Ljuba »Vrhana« Grabnarja smrtno zadel. Tako se je sklenilo mlado smučarsko in alpinistično slovensko domoljubno življenje.
Ferdo Majnik je že prve dni pričetka druge svetovne vojne kruto občutil, ker se ni uspel pravočasno umakniti v ilegalo in so ga okupacijske oblasti deportirale v Št. Vid, zbirni center slovenskih zavednih ljudi, katere so nato transportirali v nemška vojna koncentracijska taborišča. Majnika so iz Ljubljane odvedli na področje Srbije. Iz Srbije mu je uspelo prebegniti in v letu 1944, 12. februarja je vstopil v NOB, med slovenske partizane. Padel je na področju Godešiča, kjer je tudi zabeležen na spomeniku padlih partizanov NOB.
“Poročni list”
Ivo Serajnik »Šime«, ko je po »kazenski« premestitvi z Jezerskega prispel l. 1940 v Žibrše na Notranjskem, je poleg učiteljevanja nadaljeval tudi z društveno političnimi aktivnostmi. Ko se je pričela druga svetovna vojna, so tudi v Žibršah se je takoj pridružil odporniškemu gibanju , ki so organizirali t.i. Narodno zaščito /NZ/, katera je bila dolžna sodelovati s partizanskimi enotami. V tej NZ je bil imenovan za politkomisarja Žibrški učitelj Ivo Serajnik. Kot večji del Žibrške NZ je bil tudi Ivo Serajnik premeščen v t.i. Dolomitski odred. V letu 1943 se Serajnika zasledi v partizanski bolnišnici v Ribnici, ki jo je vodila dr. Franja Bojc – Bidovec. Serajnik kot polit komisar skrbi za zvezo z ostalimi bolnišnicami in ostalimi nalogami varovanja bolnišnice, skrbi za ranjence. Nato se po naključju najde dokument »poročni list«, Serajnik, podpisan kot polit komisar Notranjskega okrožja je izvedel v avgustu leta 1944 partizansko poroko na področju Babnega polja. Prav ta njegov podpis, ki je bil identično razpoznaven po njegovem podpisovanju na vrhovih gora Velike Koroške babe, Grintovca… je dejstvo, da je bil do tega datuma Ivo Serajnik še pri življenju. Iskanje in ugibanje, kaj se je s Serajnikom dogajalo potem, je vprašanje, kot tudi ali je preživel vojno ali ne. To vprašanje je razrešil po naključju njegov sin profesor Mišo Serajnik , ki nam je povedal zgodbo, da se je njegov oče vrnil iz partizanskih v letu 1945 s »činom« kapetana in, da sta se skupaj vračala na Jezersko v njegov alpinistični »raj« , kjer sta na še vedno romantično planšarski Štularjevi planini taborila. Ob tem pa je Ivo v gorski tišini razmišljal in obujal spomine na njegove plezalske jezerske tovariše Ljuba, Viktorja in Ferda, ki so zgubili življenja v vojnem času druge svetovne vojne. Do upokojitve je državni uradnik na notranjih zadevah. V petdesetih letih je bil tudi tajnik PD Ljubljana matica; sodeloval je izvedbah planinških tekmovanj . Nekako bolj aktivno pa je bil navezan na društvo »Maksa Perca« v Ljubljani.
11. avgusta 1957, pred 60 leti so člani PD Jezersko, ZB in prijatelji padlih in umrlih alpinistov Krča, Grabnarja in Majnika postavili in odkrili spominsko obeležje v spomin na umrle, padle partizane alpiniste v času druge svetovne vojne. Na slovesnosti odkritja »gorniškega spominskega obeležja« sta bila med ostalimi prisotna tudi Ivo Serajnik in Andrej Volc, s katerimi sta bila v času pred drugo svetovno vojno velikokrat v navezi. Slavnostni govornik je bil Ludvik Virnik, borec, planinec, društveno družbeno aktivna osebnost,še posebej zaslužen za razvoj Jezerskega. V imenu planincev in gorskih reševalcev pa je pozdravni nagovor imel Tone Ekar tudi prvi predsednik PD Jezersko in gorski reševalec. Poleg Virnika, Ekarja, so bili na slovesnosti tudi še alpinisti in gorski reševalci: Pavle Kemperle ,Marjan Murovec, Ciril Hudovernik… in ostale znane jezerske osebnosti: Franc Zadnikar, Franc Šenk, Miha Zaplotnik, Anton Štirn, Jože Pavlič…
V spominjanje na športnika alpinista smučarja Ljuba Grabnarja se je nekaj časa na Jezerskem prirejalo tekmovanje smučarski veleslalom za »Vrhanov« memorial in pri Češki koči Majnikov veleslalom. Preteklost zbledeva in tako je tudi z dogodki iz polpretekle zgodovine NOB Slovenije in OF, to je boja proti nacizmu in fašizmu in iztrebljanju, uničevanju slovenstva. Ta boj pa je bil še kako odločujoč in pomemben del v mozaiku nastajanja slovenskega osamosvajanja tudi na poti k lastni državnosti in samostojni državi Slovenije.
Franci Ekar, oktober 2017
