Objavljamo pismo Franca Škergeta časopisu Večer, ki ga v časopisu niso objavili.
Z zanimanjem sem prebral vsebino Sobotne priloge vašega časopisa in sem za pisanje res hvaležen. Človeku ne more biti vseeno,kaj lahko zasledi v medijih in se mi zdi,da so lažne novice postale tako rekoč stalnica in vsakdo si lahko s svojim pisanjem privošči,kar se mu zljubi.
Vir. MB report.si
A to, kar sem prebral zapisanega v zvezi s 1. Pohorskim bataljonom presega meje dobrega okusa in na najbolj žaljiv način posega v spomin na junaški zadnji boj bataljona. Žaliti spomin na padle junake,je tako nizkotno dejanje,da bi človek skoraj ne verjel,da lahko nekdo piše take izmišljotine. Zato sem globoko hvaležen piscem, ki so v prilogi pisali o teh pritlehnih in nizkotnih pisanjih v nekaterih medijih.
Žal mi je, da se je tudi spoštovani ljubljanski nadškof gospod Zore dal zapeljati informacijam nekaterih,ki želijo na vsak način oblatiti NOB.
Štajerska je bila takoj priključena tretjemu rajhu, ker je bil to ukaz iz njegovega vodstva,saj Nemci niso preboleli,da je spodnja štajerska po 1.sv.vojni pripadla kraljevini SHS. Posebej jih je peklila izguba Maribora. Zato so se odločili za izselitev zavednih Slovencev,predvsem pa tistih,ki so se jim zdeli najbolj nevarni. Med njimi so bili tudi številni duhovniki,ki za razliko od tistih v Ljubljanski pokrajini niso pokleknili pred okupatorja. Tudi duhovnik iz naše vasi je bil med prvimi izseljen in v zbirnem taborišču izpostavljen okupatorskim žalitvam in poniževanju. Izselili so ga v hrvaško Stubico. Po vojni se je na srečo vrnil in ni končal kot mnogi izseljeni v jasenovskem taborišču.
Pojav partizanov na Pohorju je Nemce zbegal in to predvsem zato,ker se je ta odpor pojavil v samem Rajhu. Jasno je, da so se okupatorji na vse pretege trudili ta upor zatreti. V času velikih nemških zmag, blitzkriega si drzne mali narod postavljati se po robu takšni sili.
Z vsemi silami so se podali v iskanje bataljona in kot vemo,so ga uničili pri Treh žebljih. Partizansko junaštvo jih je osupnilo.
Posebej je tragična zgodba Šarha in njegovih sinov. Nemci so mrtve razkazovali v Oplotnici,kamor so jih zvozili pohorski kmetje. Od tam so jih odpeljali v Gradec in pokopali v skupno grobišče z več tisoči drugimi nesrečniki .
Zakaj ponavljam ta znana dejstva? Preprosto zato,ker me je osupnilo,česa se poslužujejo nekateri,da bi prikazali,da je imel tudi okupator človeški obraz. Si predstavljate,da strumni nemški vojaki pokopljejo borce,pripadnike nižje,slovanske rase z vojaškimi častmi. Verjamem,da so občudovali junaštvo tisti, ki so bili eksekutorji. A ta o pokopu z vojaškimi častmi je pa žaljiva in nesprejemljiva. Najbrž se je eksekutorski vod poklonil tudi talcem,ki so jih streljali v Mariboru, Celju, Begunjah, Gramozni jami in obesili v Frankolovem. Tisti, ki širite te vesti, to tudi dokažite z dokumenti,saj Nemci so bili temeljiti in so vse zapisali.
Tudi o tem,da je bil bataljon žrtvovan,ker v njem ni bilo komunistov je laž. G.Rok Kajzer vam je prepričljivo dokazal, da to ni res. Sicer pa – večina partizanov niso bili člani partije. Bili so preprosto ljudje, ki so se bojevali za obstoj slovenskega naroda in za boljše življenje malega človeka-preprostega delavca,dninarja,viničarja,hlapca…
Žalostno je,da v volilnem letu moramo poslušati take laži in izmišljotine. A v borbi za oblast pride vse prav. In kaj je bolj priročno kot zgodba,da so bili borci žrtvovani zato,ker niso bili komunisti in so bili verni.
Sem doma v kraju,kjer so leto po padcu 1.Pohorskega bataljona ustanovili Zidanškovo brigado. Pravijo, da so po formiranju enote mnogi borci šli v cerkev in začuda preživeli. Tudi dogodki v tej brigadi so bili napačno interpretirani,ne kot posledica gestapovske agenture,ki je vrivala svoje ljudi in vzbujala nezaupanje. Tako so bili na ta račun pobiti tudi nedolžni novodošli borci. A to je bil vojni čas, krut in neusmiljen. Čas boja za narodov obstanek.
To sem zapisal zaradi tega,ker želim,da bi ljudje o tem razmišljali i n pripovedovali še drugim. Da se ohrani čast borcev,ki so se bojevali do zadnjega. In tako stopili ob bok junakom Termopil in trdnjave Masade.
Rad bi,da bi to prebrali mladi,ki danes v šoli o tem več ne slišijo kaj dosti. Ali so res bile zaman žrtve, tisoči padlih v boju in ustreljenih kot talci. Oglejte si v muzeju NO plakate z naznanili o streljanju talcev. Berite njihova poslovilna pisma. Ali so res umrli zaman?Ali so res oni morilci’Ne ponižujte jih prosim.
Danes se ve,kje vse so grobišča po vojni pobitih. Nihče pa ne pove, koliko je pozabljenih partizanskih gobov po naših gozdovih. Nihče ne ve zanje, saj so padli tudi tisti, ki so jih pokopali. Spomnimo se tudi njih. Nikoli ne bodo imeli spomenika,a imeli ga bodo,če bodo ohranjeni v naših srcih.
Take stvari in laži pač ne prispevajo k spravi. Zato pozivam zgodovinarje – leve in desne: vsedite se skupaj, dajte na mizo arhive in nam končno predstavite resnična dejstva, da se bo končalo mešetarjenje in manipulacije z dokumenti, ki so na razpolago. S tem boste narodu naredili veliko uslugo. In objavite to skupaj in končajmo že enkrat te delitve. V dobro naših potomcev.
Franc Škerget, Sv. Primož na Pohorju
