Spoštovani pohodniki, spoštovani obiskovalci!
Mineva 74 let od ustanovitve Zidanškove ali Pohorske brigade v naši vasi Primož na Pohorju. Zbralo se je okoli 300 borcev,ki so se postrojili na prostoru me cerkvijo in župniščem. Takoj po formiranju in zaprisegi so odšli v akcije rušenja železniške proge pri Podvelki in Trbonjah. S tem so okupatorju dali vedeti,da je partizanstvo na Pohorju ostalo živo in da tragičen padec bataljona ni strl duha svobodomiselnih fantov in deklet.
Vir fotografije: BKTV
Brigada se je nekaj časa zadrževala na območju zahodnega Pohorja, kjer so se njeni borci srečali z borci slavne 14.divizije,ki je po težkih bojih prišla na to območje. Borci brigade so bili osupli,ko so videli nekatere pripadnike divizije,ki so bili v hudem mrazu slabo oblečeni in nekateri obuti le v vrečevino,zavezano okoli nog.
Tudi borci divizije so šli na svoji borbeni poti skozi težke preizkušnje. Najhujše so bile na pohodu na Dolenjsko,kjer je brigada imela velike izgube,saj so se gibali po neznanem terenu. Soočali so se z gestapovsko agenturo,ki je v brigado vrivala svoje ljudi,ki so med borce širili nezaupanje v novodošle borce, ki naj bi nadomestili padle.
Brigada se je po vrnitvi v severno Slovenijo bojevala v zaključnih bojih v gornji Savinjski dolini in na Koroškem, kjer so se prebili do Celovca,borbeno pot pa končali v Ivniku. Vsa leta doslej smo nekatere srečevali na naših proslavah,a vedno manj jih je.
Brigada je bila ustanovljena leto po tragičnem padcu 1.Pohorskega bataljona pri Treh žebljih,kjer so nameravali prezimiti v svojih zemljankah. A taborišče je bilo odkrito in sovražnik je zbral velike sile,ki so krenile iz Oplotnice,Ruš in Fale proti taborišču,ki so ga okoli poldneva obkolili z več obroči in vnela se je dvourna bitka, kateri je padla večina borcev,del pa pri poskusu preboja,kjer so padli še ostali. Preživel je en borec, ki so ga ustrelili kasneje. Zgodovina pozna nekaj primerov borbe do zadnjega,zato tudi prizorišču pravijo slovenske Termopile. Med njimi je bilo 12 žensk in trije Šarhovi mladoletni sinovi stari 16,14 in 12 let. Ali si predstavljate, kako je bilo pri srcu očetu Šarhu, ki je vedel, da bodo umrli trije sinovi in sinovom, da bo umrl oče. Ti ljudje so dokazali, da je domovina vredna, da se zanjo bojujejo in dajo tudi svoja življenja. Bili so svobodoljubi in naša naloga je ,da nikoli ne pozabimo njihovega žrtvovanja. Zamislimo se prav ta trenutek in pomislimo,da je v tistih dveh urah padlo veliko število svobodoljubnih Slovencev. Kaj je bilo tisto, kar jih je gnalo in jim dajalo moč. Bila je želja pregnati okupatorja in po vojni ustvariti pravičnejši družbeni red kot je bil v stari državi.
Slovenskemu narodu je pretilo uničenje,saj je okupator ob prihodu takoj začel izseljevati slovenske družine v pasu ob Savi in na njihove domove naseljeval Nemce s Kočevskega. S tem so narodovo telo razdelili na dva dela,polagoma pa bi se ob priseljevanju novih nemških družin nemško prebivalstvo širilo severno in južno od Save.
Partizanski upor jim je v veliki meri prekrižal te načrte. Izseljevanje se je upočasnilo. A kljub temu je bilo v Srbijo, Bosno, Hrvaško in v taborišča v Nemčiji in na Poljskem izseljenih okoli 37.000 prebivalcev. V taboriščih je umrlo do 12.000 Slovencev. Predstavljajte si, ko so nacisti prišli običajno ponoči s kamioni in ukazali odhod. Kako je bilo materam, ki so jim iz rok trgali otroke, poslali očete na en vlak in matere na drugega in niso vedeli,ali se bodo še kdaj videli. Kaj je čakalo te ljudi v uničevalnih taboriščih, je znano. Kdo si upa danes razglašati, da ni bilo holokavsta. Da ni bilo plinskih celic in krematorijev v dolgih vrstah. Kako so se počutili ljudje,ko so gledali,kako so jih iz dneva v dan surovo ubijali. Včasih skupaj kar cele družine.
Nikoli ne pozabimo, kaj so delali z ljudmi v mariborskih zaporih, celjskem Piskru, Begunjah, Frankolovem, v Gramozni jami, na Urhu. Pretresljiva so poslovilna pisma zapornikov, pretresljivi so bili plakati z imeni ustreljenih talcev. Ta imena so brale matere,sestre,očetje,otroci…
Nekateri so še danes mnenja,da je bil upor brezsmiseln,da bi ne bilo žrtev,če ne bi bilo upora. Zdaj pa se vprašajmo: zakaj pa bi moral naš narod čakati,da nas osvobodijo drugi?Ali lahko to razumemo?Ameriški,avstralski,novozelandski,kanadski vojaki so bili poslani čez ocean, da bi zlomili nacizem. Tudi oni so imeli doma matere,otroke,očete,ki so jih imeli radi. Pa jih je prvi dan po prihodu na tla celinske Evrope padlo na deset tisoče. Oni naj bi torej umirali tudi za nas. Mi pa bi to mirno gledali in se delali,da se to nas ne tiče. Ponosen narod tega ne počne.
Partizanski boj proti nacizmu in fašizmu in proti izkoriščanju,je najveličastnejše dejanje za narodov obstoj v naši zgodovini. Saj smo potomci puntarjev, ki so se pred stoletji podali v boj za staro pravdo.
28.000 partizanov je padlo v bojih ali so bili pobiti kot talci ali umrli v taboriščih. Vojna leta so bila leta groze in leta velikega poguma.
Partizanski boj nam je je pridobil nazaj velik del slovenskega ozemlja,ki je po prvi vojni pripadlo Italiji. Brez boja na strani zaveznikov ne bi imeli morja in meja bi potekala po črti Peč, Triglav, Cerkno , Postojna, Kvarner. Prispevek k porazu nacizma nam priznavajo vsi zavezniki. Če ne bi bilo odpora,bi nas verjetno osvobodila Rdeča armada.
V maju 1945 so se z vsega Balkana zgrinjale bežeče vojske četnikov,ustašev,kozakov,ki so se želeli izogniti kazni za storjene zločine med vojno v Jugoslaviji. Majhna Slovenija je bila območje,kamor so se natrpale bežeče vojske,za njim pa partizani,ki so želeli preprečiti,da bi ti vojaki nekaznovano ušli na Zahod,od katerega so pričakovali ,da jim bo milosten,saj tam niso delali zločinov. Ne pozabimo, kaj so pretrpeli ljudje na območju Jugoslavije. Kaj bo naredil borec, ki so mu v Jasenovcu ubili svojce na najbolj krut način. Ki so objokovali ustreljene delavce v Kraljevu in dijake kragujevške gimnazije. Maščevanje je bilo neizbežno. Ljudje, ki so toliko pretrpeli, ne znajo več razsodno razmišljati. Žal se je za deset tisoče teh vojakov življenje končalo prav na naših tleh in vsi govorijo o naših partizanih kot zločincih. A smo po osamosvojitvi govorili samo o zločinu, storjenemu nad vrnjenimi iz Avstrije.
Ampak vse ima nekje svoj vzrok. Žal nam mora biti za žrtvami. A vsaka vojna jih zahteva. Upam, da bodo naši zgodovinarji zmogli sesti skupaj in verodostojno ob uporabi dokumentov prikazati dogodke v tistem času. Naj podajo realno sliko in upam,da se bomo potem spravili med seboj. Nobeni spomeniki ne morejo tega namesto nas. Spraviti se moramo v srcih. Sicer se bodo še naši potomci sovražili med seboj. Nikoli več vojne naj bo želja vseh nas!
Mir ni samoumeven. To nam dokazujejo vojne na Balkanu v devetdesetih letih. Slovenija se je v osamosvojitveni vojni na srečo izognila krvavim dogodkom,a lahko bi se izteklo tudi drugače. Bodimo hvaležni, da se je končalo tako. Uspelo nam je, ker smo v tistem času pokazali enotnost, pogum in dostojanstvo. Hvala fantom, ki so tvegali svoja življenja in ne pozabimo tistih,ki so jih pri tem izgubili. Mir in svoboda sta dragocenost,ki je ne smemo izpustiti iz rok. Ob osamosvojitvi smo na srečo imeli strukture, ki so se znale takoj organizirati,saj je večina poznala vojaške veščine in znala rokovati z orožjem.
Zdaj je od tega časa minilo četrt stoletja. Fantje, ki so osamosvojili Slovenijo, so danes odrasli,a za njimi nimamo mladih,ki bi bili sposobni braniti pridobitve osamosvojitve,saj nimajo niti osnovnih vojaških znanj. Vojska, ki jo imamo danes, je premajhna. Kaj, če se razmere v svetu spremenijo in bo treba braniti državo? Kako jo bomo branili? Braniti jo moramo vsi, a za to moramo poznati vsaj osnove bojevanja predvsem pa ravnanja z orožjem. Teh znanj mladi nimajo in tu bo treba nekaj storiti. Predvsem pa moramo biti enotni – enotni kot na plebiscitu. Vsi smo takrat glasovali za to državo, fantje so se zanjo bojevali, a nekateri so si pripisali več zaslug. Zasluge gredo tistim, ki so takrat šli na bojne položaje,vedoč,da lahko tudi izgubijo življenje. Niso se delili na leve in desne. Vsi smo del enega naroda, živimo v svoji državi. Čuvajmo jo in poskrbimo, da jo bodo mladi znali ohraniti svobodno. In predvsem glejmo, da bo vsem državljanom lepo živeti v tej državi. Danes žal ni tako. To vemo vsi, a si zatiskamo oči in nočemo videti,da so mnogi od nas danes izkoriščani,drugi pa živijo na njihov račun. Nekoč so partizani tudi zaradi takih razmer šli v gozdove. Naredimo raje tako,da bo vsem državljanom lepo živeti in da se bomo razumeli med seboj. Znanje,ki ga premoremo,uporabimo tudi v ta namen.
Franc Škerget, Sv. Primož na Pohorju
