Malo pozno, vendar iz srca …
Franc Herle in Gustl Vršnik sta avgusta 1941 preplezala Herletovo smer v Ojstrici
V letu 2016, 11. in 12. avgusta, je minilo 75 let, odkar sta Franc Herle iz Solčave in Gustl Vršnik iz Luč preplezala Herletovo smer v Ojstrici. Franc Herle je skušal že nekajkrat pred tem po smeri, ki si jo je zamislil, priti do živega severni steni Ojstrice, a se gora ni dala. V začetku 2. svetovne vojne, ko nemški okupator ni več dovoljeval svobodnega gibanja ljudi, pa je fantoma – domačinoma iz Ojstrici najbližjih vasi vendarle uspelo.
Danes se nam večkrat zgodi – ne le pri vrednotenju planinskih stvari – ampak predvsem, ko tehtamo ravnanje naših ljudi med 2.svetovno vojno in v času neposredno po njej, da dogodke in odzive nanje ocenjujemo z današnjimi očmi. Ali gre za neznanje, površnost ali pa nekateri morda celo z namenom »pozabljajo«, da je življenje v miru povsem drugačno od tistega v času vojne. Zaključki, do katerih se dokopljejo na osnovi takšnih temeljev, so zagotovo izkrivljeni.
Tudi pri sedanjemu pogledu na Herletovo smer v Ojstrici se nam utegne pripetiti takšna napaka. To smer lahko danes nekateri »natrenirani« alpinisti preplezajo brez težav. Mladi so, dobro prehranjeni, psihično in fizično pripravljeni na skrajne plezalske preizkušnje, vedo, kam gredo, kakšna je smer in kje poteka… Avgusta leta 1941 je bilo drugače: v steno Ojstrice, v svojo novo smer, sta se Herle in Vršnik podala kot prva – nobenega zagotovila nista imela, da se stena tam v resnici da preplezati. In da ne pozabimo: plezalne opreme – čevljev, vrvi, klinov, vponk itd. izpred tri četrt stoletja ne moremo primerjati z današnjimi… Ko o vsem tem pošteno premislimo, se lahko prvopristopnikoma samo priklonimo!
Takšen poklon so svojima plezalnima predhodnikoma izrazili avgusta 2016 tudi alpinisti iz štajerskih alpinističnih odsekov.
Pobudnikoma Radu Novaku in Samu Supinu so se pridružili plezalci iz alpinističnih odsekov Rinka, Rifnik in Grmada. Bakle, prižgane po vsej Herletovi smeri v Ojstrici, so v jasni avgustovski noči pričale, da zgodovina te lepe plezalne smeri ni pozabila!
Prva plezalca nista dočakala konca druge svetovne vojne; oba sta padla kot partizana – Franc Herle na današnji slovensko avstrijski meji nad Podkorenom, Gustl Vršnik na Svinški planini nad Velikovcem.
Republika Avstrija – Zveza koroških partizanov je v spomin 83. borcem antifašističnega odpora, ki so na Svinški planini izgubili svoja življenja, v letu 2016 prenovila grobišče na pokopališču v Šentrupertu pri Velikovcu. Obnovljeni spomenik je dne 29.10.2016 pospremil v današnji čas koroški deželni glavar Peter Kaiser. V govoru je poudaril pomen ohranjanja temeljnih vrednot a tudi to, da je za mirno sožitje med ljudmi treba pošteno predstaviti celostno dogajanje.
V spoštljivi spominski prireditvi, ki je potekala v jeziku obeh narodov, ki danes živita na Koroškem (pevski zbor Lipa iz Velikovca je zares lepo pel slovenske pesmi!), je obnovljeni spomenik blagoslovil tudi župnik cerkve, ob kateri so od leta 1946 dalje žrtve s Svinške planine pokopane v skupnem grobu.
Na eni od plošč spomenika je tudi ime: Avgust Vršnik.
V času, ko si pri nas nekateri vztrajno prizadevajo rehabilitirati sodelavce okupatorja, je Avstrija ponosna na antifašistične borce in to spoštovanje tudi pokaže!
Kljub takim pozitivnim izkušnjam slovenska beseda na današnjem Koroškem onstran Karavank usiha. Ko sva pred desetletji z možem prvič obiskala grob Franca Herleta, sva sredi ene od bližnjih vasi starejšega možaka po slovensko vprašala za cerkev Sv. Lenarta pri Sedmih studencih, ob kateri je Franc Herle pokopan. Razumel naju je, odgovoril pa nama je po nemško. Mlad fant, ki se je s kolesom pripeljal mimo nas, se je ustavil in nama v lepi slovenščini razložil, kako prideva do cerkve.
Na zidu cerkve Sv. Lenarta pri Sedmih studencih – ob kateri je v skupnem grobu poleg Franca Herleta pokopanih še sedem borcev proti nacizmu – so spominske plošče župnikov te fare. Večina plošč ima slovenske napise, nekdaj so bili skoraj vsi župniki v tej fari Slovenci!
Med spominskimi obeležji je tudi nagrobnik župnika Janeza Starca , ki je delo Jožeta Plečnika.
A slovenske besede na tem pokopališču danes, žal, ne slišimo več!
Lučka Golob, februar 2017
