Govor Branka Nabernika na spominski svečanosti pri Sv. Primožu na Pohorju, 8. januar 2017
Prisrčen pozdrav vsem, ki vas spomini ali simpatija, pa tudi prepričanje vežejo na to majhno vasico sredi pohorskih gozdov, da se ne glede na vremenske pogoje, ki so včasih lepši, včasih pa prav zimsko neprijazni, zberete na ta datum – tokrat že na 73. obletnico ustanovitve legendarne Zidanškove brigade.
Menda je bil tisto sobotno dopoldne, 8.januarja 1944, mrzel zimski dan, ko se je na dvorišču med cerkvijo in župniščem v vasi Sv. Primož na Pohorju postrojilo tristo mladih, zavednih in pogumnih slovenskih fantov. Prav na obletnico padca legendarnega Pohorskega bataljona, je bila ustanovljena nova, večja vojaška enota – XI.NOU – Zidanškova brigada, ki so jo radi imenovali kar Pohorska. Okupatorju je bilo to jasno sporočilo, da odpora na Štajerskem niso uspeli zlomiti.
V brigado so se vključili domačini Pohorci, Korošci, Savinjčani in Štajerci. Prišli pa so tudi iz drugih krajev tedanje Jugoslavije. Ti fantje so – kljub železni pesti okupatorja in njegove krutosti do vseh, ki se niso bili pripravljeni pokoriti nemški nadvladi in se odpovedati slovenstvu in slovenskemu jeziku – bili pripravljeni spopasti se z neprimerljivo močnejšim nasprotnikom. Slabo oboroženi, skoraj goloroki so se upali upreti takrat najmodernejši armadi v Evropi.
Ta fanatizem in to srčnost je lažje razumeti, ko se zavemo, da je bila že prvi dan nemške okupacije slovenska beseda prepovedana na vseh javni mestih. V šolah so nastopili nemški učitelji, v cerkvi duhovnik, ki ni znal slovensko, v trgovini nisi mogel kupiti blaga, če nisi znal nemškega izraza. Zavedne Slovence so zasramovali, jih uvrščali na sezname nezaželenih in jih pošiljali v izgnanstvo, v koncentracijska taborišča in jih kot talce brez obsodba streljali za svarilni zgled vsem, ki bi se upali upirati nemški strahovladi.
Pa še nekaj je obljubljala nova slovenska vojska – da bo po osvoboditvi zgradila boljši in pravičnejši svet! Svet, v katerem bodo imeli vsi pravico do dela in pravičnega plačila, pravico do zdravstvenega varstva in enake možnosti za življenje. Da ne bomo nikoli več hlapci tujim gospodarjem na lastni zemlji!
Za te ideale so se ogrela srca večine Slovencev. Zato so partizanski boj sprejeli kot svoj boj. Podpirali so ga z vsemi sredstvi. Fantje so šli v partizane in ne na tuje fronte za okupatorja. Domačini so jih podpirali s hrano, bivališči, informacijami in bili vodniki na njihovih poteh. S tem je partizanski boj prerasel v splošni ljudski odpor, ki ga ni bilo več mogoče zlomiti.
Zidanškova brigada je bila vojaška formacija, ki je te cilje skušala doseči z oboroženim bojem proti okupacijski vojski. S hitrimi vojaškimi akcijami na zelo širokem teritoriju je nenehno ogrožala sovražnika in mu onemogočala uresničevanje njegovih okupacijskih ciljev. Vrstili so se napadi na mostove, železniške proge in vojaške postojanke. Danes so udarili v Mariboru, jutri v Mislinji, tretjič v Savinjski dolini. S hitrimi premiki so izničili sovražnikovo premoč, ki je večinoma udarila v prazno. Brigada je dosegala neverjetne zmage in uspehe. Med najbolj odmevne spada gotovo osvoboditev Gornjega Grada in vzpostavitev svobodnega ozemlja v Zgornji Savinjski dolini, zavzetje Kamnika in napada na Vransko. Starejši domačini še pomnijo napade na vlak v Trbonjah in Vuhredu, bitke na Kopah, napade na vojaške postojanke v bližnjih večjih krajih, porušitev železniškega viadukta v Doliču… in še bi lahko naštevali. Skratka : okupator se na slovenski zemlji niti za trenutek ni mogel počutiti varnega.
Zidanškova brigada je delovala na prostranem območju Pohorja, med Savo in Savinjo, pa tudi na Dolenjskem. Od tam se je vrnila na Štajersko in Pohorje, ter sodelovala v zaključnih bojih za osvoboditev Štajerske in Koroške. 12.maja 1945 je prispela v Celovec in naprej v Velikovec. Od tod pa se je morala po krivičnem sklepu zaveznikov umakniti. To je bil tudi najbolj boleč ukaz v času njenega obstoja.
Na spomeniku, pred katerim stojimo, so napisana imena domačinov, ki so za boljši jutri žrtvovali svoja življenja. Podobni spomeniki so povsod po Sloveniji in na njih je napisanih na tisoče imen tistih, ki so za domovino in pravičnejši svet tvegali svoja življenja. Naj bodo tudi današnjim generacijam v razmislek, da svoboda in domovina ni nekaj samo po sebi umevnega in da se je treba za pravičnejši svet stalno truditi in boriti. Zato spoštujmo naš slovenski jezik in spoštujmo vrednote, ki so nam jih naši predniki izborili s tolikšnimi žrtvami.
Lani, 29. maja, smo se na Žalah poslovili od našega najbolj zvestega obiskovalca naših srečanj, tovariša Frante Komelja, politkomisarja Zidanškove brigade. Še živečih borcev je ostala le še peščica. Pa vendar se na Primožu zbere vsako leto veliko število ljudi. To pomeni, da smo iz izkušenj polpretekle zgodovine našli veliko vrednot, ki so aktualne tudi za današnji čas. Prav je, da se iz preteklosti učimo in prav je, da nikoli ne pozabimo na srčnost mladih fantov in deklet, ki so za boljši jutri žrtvovali svojo mladost in tudi svoja življenja.
Na koncu bi se želel zahvaliti vsem obiskovalcem tega srečanja za dolgoletno zvestobo. Zahvala gre prizadevnim organizatorjem tega shoda: Območnemu združenju veteranov za Slovenijo Zgornje dravske doline; Policijskemu Veteranskemu društvu Sever za Koroško; Območni organizaciji Združenja slovenskih častnikov in Območni organizaciji Združenj borcev za ohranjanje vrednot druge svetovne vojne.
Še posebej hvala praporščakom, ki s svojim prihodom in prapori polepšajo slovesnost in ustvarijo vzdušje.
Hvala Planinskemu društvu Vuzenica, Športno turističnemu društvu Primož – Šentjanž in seveda gospodu županu Občine Vuzenica za njegovo velikodušno podporo.
Vsem hvala! Vabljeni na srečanje v naslednjem letu!
Sv.Primož na Pohorju, nedelja, 8.januar 2017
