Peršmanova domačija- muzej v Lepeni nad Železno Kaplo je bila tudi letos, 26. junija 2016, zbirališče številnih svobodoljubnih ljudi iz Slovenije in iz Avstrije – ter tudi iz Bosne.
Spominska slovesnost, ki vsako leto privabi veliko ljudi, je posvečena spominu in spoštovanju enajstih članov Sadovnikove družine in vsem drugim, ki so jih nacisti in fašisti v imenu svoje sovražne ideologije pobili v drugi svetovni vojni.
Spominska slovesnost na Peršmanovi domačiji 26. junija 2016
Slavnostna govornica na letošnji svečanosti je bila rektorica Akademije za slikarsko umetnost na Dunaju magistra Eva Blimlinger:
Spoštovane dame, spoštovani gospodje!
V veliko čast mi je, da smem govoriti na tem spominskem kraju, na kraju zgodovinskega spopada, učenja, pa tudi trpljenja, nasilja, žalosti in političnega boja. Žal bom govorila samo v nemškem jeziku in ne tudi v slovenskem, kar izredno obžalujem.
Vi vsi zelo dobro poznate dogodke pred 71. leti, torej mi ni treba podrobneje govoriti o nacističnem zločinu, ki se je tu zgodil 25.aprila 1945., ko je SS in policijski regiment 13 umoril enajst ljudi. Ni mi treba opisati podrobnosti in pojasnjevati, zakaj to zgodovino zmeraj znova vse do danes ponarejajo, jo zanikajo in ne priznavajo dejstev tisti, ki sebe še zmeraj vidijo – ne da se drugače povedati – v fašistični, nacistični tradiciji, ki jih ni mogoče odvrniti od njihovega pogleda na dogodke, ki so nepodučljivi in lahko neovirano razširjajo neresnice po spletu. Mnogim od vas se moramo zahvaliti, da je danes tu spominsko srečanje, da je tu čudoviti, informativni in impresivni muzej, da je Peršman spominski kraj, ki simbolizira boj koroških partizanov in partizank v času nacizma. Ki simbolizira drugačno vedenje, drugačno življenje kot je bilo tisto večine Avstrijk in Avstrijcev.
Ta muzej in spominski kraj je povezan z upanjem, da tukaj ne samo recipiramo in razumemo, kar se je zgodilo, temveč da naučenemu in razumljenemu sledi – kar zmeraj spet slišimo v zvezi z nacizmom – učenje iz zgodovine; a to je na žalost prazna zahteva, ki je , kakor je ugotovil Hegel, napačna. »Kar učita izkušnja in zgodovina je to, da se narodi in vlade niso nič naučili iz zgodovine in se niso ravnali po naukih, ki bi jih morali izpeljati iz nje.« Če bi se namreč ljudje zares učili iz zgodovine, bi danes živeli v mirnem svetu, v svetu brez konfliktov in vojn, v svetu, kjer ne bi bilo ničesar, kar človeku škoduje. »Mrtvi šepečejo, živi jim samo na pol prisluhnejo. Zato slišijo komaj kaj več, kot so voljni slišati«, je zapisal Marc Bloch, eden najpomembnejših francoskih zgodovinarjev medievistike v 20.stoletju, ki ga je gestapo aretiral marca 1944, ga kruto mučil in 16.junija ustrelil na odprtem polju blizu Lyona. V svojem temeljnem delu »Apologija zgodovinopisja ali poklic zgodovinarja« je imenoval zgodovino – dialog živih z mrtvimi.
Moramo se torej vprašati, čemu sploh raziskovanje zgodovine, čemu prikaz zgodovinskih dogodkov v muzejih, pouk zgodovine v šolah, ohranjanje spominskih krajev, čemu ekskurzije dijakinj in dijakov v koncentracijska taborišča, čemu pogovori s pričami časa. Čemu vse to, če se iz zgodovine ničesar ne naučimo. Seveda tega ne smemo razumeti kot apodiktično sodbo, temveč prej kot asertorično (sodba, v kateri se kaj ugotavlja), torej kot ugotovitev. So seveda ljudje, ki s poglobljenim ukvarjanjem z zgodovino spremenijo svoje mišljenje in navade; to jim uspe tedaj, če so pripravljeni zares intenzivno spoznati in oceniti to, kar se je zgodilo, vrednotiti, spraševati in brati (literaturo) in se ne predajati predsodkom in čustvom. Po drugi strani je zmotno misliti – to kažejo mednarodne raziskave, da obisk dijakinj in dijakov na spominskih krajih, kot so to koncentracijska taborišča, že spremeni njihovo mišljenje. Po mojem je to politično zavajanje. Prevečkrat slišimo trditev, da je učenje o holokavstu in o nacizmu, da so pogovori s pričami časa, obiski razstav in zgodovinskih muzejev že zadostna garancija za to, da se vse to nikoli več ne bo zgodilo. Niso – če ne ustvarimo istočasno povezave z aktualnim političnim razvojem in ne umestimo preteklih dogodkov v sedanjosti. Nikakor ne gre za to, da bi inscenirali istovetja ali analogije. Kakor je rekel že Karl Marx – navezujoč se na Hegla – je tako, da se velika svetovno –zgodovinska dejstva in osebe dogodijo dvakrat : najprej kot tragedija, drugič kot burka.
Ob zadnjih dogodkih na univerzah na Dunaju in v Celovcu – da omenim samo dva, kajti med tem jih je na žalost mnogo več – že ne moremo več govoriti o burki. Na dunajski univerzi je 30 desničarskih skrajnežev vdrlo v predstavo gledališke igre Elfriede Jelinek »Die Schutzbefohlenen«. V Celovcu so motili predavanje o integraciji tako, da so uprizorili sceno kamenjanja. V pogovoru za časopis » Die Presse« je rektor celovške univerze Oliver Vitouch rekel o tem :«Zato ne vemo, ali naj se smejemo ali jočemo. Po eni strani so to smešne uprizoritve. Po drugi strani pa nas spominjajo na začetke SA (rjavosrajčnikov), tudi če se še tako trudijo, da bi simboliko prikrili in le za las ne bi prišli navzkriž z zakonom o prepovedi ponovnega delovanja v nacističnem duhu in – s kazenskim pravom . Začne se pri »logu«(znaku) in konča pri »udarnih enotah« (Stosstrupps). Njegovi oceni lahko samo pritrdimo. Seveda gre za desne ekstremiste, seveda spominjajo na »udarne enote«; v socialnih omrežjih so kar najbolje povezani med sabo, ustrahujejo moške, ženske in otroke, so proti migrantkam in migrantom in so odgovorni za sovražni govor na spletu. Če demonstrirajo, jih ščiti policija – z napačno utemeljitvijo, da odgovarja za svobodo združevanja in mišljenja. Vendar hujskanje ni svoboda mišljenja, hujskanje je kaznivo dejanje! In prav za to gre v tem primeru!
»Kdor javno, na način, ki je dostopen mnogim ljudem, z namenom teptati človeško dostojanstvo drugih, žali pod Z 1 imenovano skupino – to so Cerkve ali verske skupnosti ali kako drugo skupino po obstoječih ali manjkajočih kriterijih rase, barve kože, jezika, religije ali svetovnega nazora, državljanstva, izvora ali nacionalnega ali etničnega porekla, spola, telesne ali duševne pomanjkljivosti, starosti ali spolne usmeritve – in to na način, ki kaže, da to skupino v javnem mnenju zaničuje ali ponižuje, se kaznuje z zakonom do dveh let.«
Prav to je naredila desnoekstremna skupina – in zavestno ne imenujem nobenega njihovega imena. Velja ščititi – ne njih, temveč vse tiste, ki so bili napadeni na takšen ali drugačen način in katerih človeško dostojanstvo je bilo teptano. Če torej usmerimo pogled v zgodovino, potem je treba ukrepati zdaj in ne čakati, da se bodo razmerja moči tako spremenila, da bo ta skupina pridobila oblast in vpliv. Prisluhnimo šepetu mrtvih!
Vabilo na spominsko slovesnost
