Objavljamo zapis prireditve, ki je bila 30. septembra 2015 v Ljubljani v Cankarjevem domu v okviru Festivala za tretje življenjsko obdobje. Prireditev so pripravili na Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Zapis je objavljen v letošnji 10. številki revija Svobodna misel, avtorica pa je njena urednica Jožica Hribar, ki se ji zanj iz srca zahvaljujemo.
Solčava je razpotegnjeno naselje z gručastim jedrom v ozki in globoki dolini reke Savinje. Razteza se od soteske pred Logarsko dolino do sotočja Savinje s potokom Klobašo. Naselje je središče istoimenske občine, njena županja je Katarina Prelesnik. K Solčavi spadajo tudi tri okoliške samotne kmetije. Nad naseljem se vzpenja gora Raduha. Solčava je s cesto povezana iz štajerske smeri prek Luč, iz koroške prek Pavličevega sedla iz Bele (Avstrija) in po cesti iz Črne na Koroškem. Pri opuščeni Hribarjevi domačiji nad dolino rase solčavska tisa, največje tovrstno drevo v Sloveniji. Kraj ima 548 prebivalcev, njihova povprečna starost je nekaj čez 37 let.
Spominjamo se … Nismo pozabili! – več o knjigi, tudi naročilnica
Te suhoparne podatke je o Solčavi mogoče prebrati na spletu. Na letošnjem Festivalu za tretje življenjsko obdobje pa so obiskovalci, ki so povsem napolnili dvorano v ljubljanskem Cankarjevem domu, prebivalce tega kraja spoznali v povsem drugačni in za večino tudi v povsem novi luči. Solčavani so namreč na posebni prireditvi v organizaciji ZZB za vrednote NOB Slovenije predstavili svojo knjigo Spominjamo se … nismo pozabili. »Knjiga prikazuje vojno z drugega vidika – skozi oči otroka, ki je videl veliko lakote, strah pred gorečim domom, mraz, ki se zažira v kosti, bosa noga v snegu, strah pred Nemcem, belogardist je enak nemškemu vojaku, vsi Slovenci so bili preganjani, Nemci so bili hudobni tujci …,« je med drugim v spremni besedi zapisal Bogo Gorjan, ki je bil partizan v teh krajih in je torej tudi sam »pričevalec življenja«.
Knjiga je sestavljena iz zgodb, te pa pripovedujejo otroci. Ali natančneje: pripovedujejo jih današnji ostareli ljudje, ki pa so grozote vojne doživeli kot otroci. Zato na dogodke gledajo skozi otroške oči. Govorijo o strahu, vojni, lakoti, o očetih v partizanih, o prestrašenih materah, bolnih babicah ter svojih bratcih in sestricah, o požigih, begu, streljanjih. »Pripovedujemo mi, ki smo bili med drugo svetovno vojno otroci. Mi, generacija, ki nam je mladost zagrenila vojna, se zavedamo, da je bilo vsega hudega mnogo preveč. Izkušenj, ki so zaznamovale nas, našim otrokom in vnukom ne želimo,« so zapisali v predgovoru knjige.
Nemci so vas Solčava požgali 24. oktobra leta 1944, vaščane, pretežno stare ljudi in matere z majhnimi otroki, ter živino pa so v sprevodu odgnali proti Logarski dolini. Tam so odbrali za delo sposobne in jih odgnali dalje v Avstrijo. Nekaj so jih odpeljali v koncentracijska taborišča, nekaj v delovna taborišča, drugi so zavetje iskali po osamljenih kmetijah, kjer pa so domači prav tako trepetali za svoje življenje. V tej žalostni koloni, ki se je pred 71 leti vila proti Logarski dolini – »hodili smo, na levi Nemci, vmes mi, desno živina«, so bili otroci, današnji pripovedovalci zgodb. Nekaj smo jih slišali na prireditvi, ki jo je vodil Matjaž Kmecl. Ta je tudi spomnil, da je bil poleti leta 1944 v Solčavi velik miting, ki so ga začeli s procesijo in mašo, bral jo je partizanski duhovnik Jože Lampret, »50 mladenk pa se je kot po čudežu enotno obleklo in nosilo titovke, ki so jim jih naredili v partizanski delavnici«. A cena tega zanosa je bila izjemno visoka. Solčava je bila namreč edina vas na Štajerskem, ki je bila v celoti požgana.
O svojih spominih so na prireditvi spregovorili Lučka Golob, ki je knjigo tudi uredila, govorila pa je po pripovedovanju svojih domačih, saj se je sama rodila leta 1943 mami partizanki, ki je padla stara le 23 let; Neža Robnik, Kristina Grudnik, Marija Jager in Jože Marzidovšek. S seboj so prinesle spomine: Lučka Golob oblekico, ki so ji jo iz blaga za padala sešili za krst; Neža Robnik krožnik, ki ga je njena mama prinesla iz Nemčije … Razpoloženje in občutke iz tistih strašnih dni pa so v uvodu pričarale Bernardka Ipavec, Špela Lipnik in Meta Praprotnik. S svojimi razmišljanji sta večer popestrila še partizanska bolničarka in poznejša zdravnica Zora Konjajev in zgodovinar Marjan Linasi, ki je o tragediji Solčave pisal tudi v svoji knjigi Partizansko zdravstvo na Solčavskem. Njegov oče je kot kurir pogosto obiskal Solčavsko.
Svoje zgodbe so pripovedovali: z leve Lučka Golob, županja Katarina Prelesnik, Neža Robnik, Kristina Grudnik, Marija Žagr in Jože Marzidovšek. (Foto: Jožica Hribar)
Lojze Golob, predsednik ZB Solčava, je povedal, da je bil namen Solčavanov ob izdaji knjige en sam: če bo zapisano, ne bodo pozabili tega, kar se je zgodilo. Za kraj, kjer se še vedno vsi poznajo med seboj in jih povezuje spomin na skupno trpljenje, je izid zelo pomemben. Knjigo je mogoče naročiti na spletni strani www.zb-nob-solcava.si ali po telefonu na številki 041-663-197.
