Mazjaž Kmecl
Vsi tisti politiki, ki delajo s preteklostjo kot svinja z mehom in so jim trpljenje, stiske, revščina, junaštvo ter ponos prednikov manj kot nič, bi morali obvezno prebrati vse takšne knjige, kot je tale. To so preprosto, nepatetično, nepolitično napisani spomini ljudi iz solčavskega kota, z bregov pod Raduho, s Knezove planine, Robanovega kota in tam okrog – iz sveta ‘bogu za hrbtom’, kot bi rekli včasih. Kamor se je nekdaj prišlo samo ‘k nogam’, in še to prej in laže s Koroške kot iz Zgornje Savinjske doline. Ve se, da je iz Sulcbaha napravil Solčavo menda šele Slomšek in da ceste skozi Iglo ni bilo zelo dolgo. Toda tu so v trdem in težavnem svetu zmeraj živeli zelo pošteni, žilavi in ponosni slovenski ljudje, ki se niso dali, tudi kadar je bilo najhujše – kot je bilo med vojno 1941-1945. Takrat smo bili, ve se, obsojeni na iztrebljenje. Temu pa so se Solčavani, prav tako kot velikanska večina Slovencev, uprli. Uporniške partizanske fante so vzeli za svoje, to je bila njihova vojska; ščitili so jih, jih iz svojih skromnih možnosti prehranjevali, jih obveščali; ko je bil poleti 1944 v Solčavi miting, so ga začeli s procesijo in mašo, ki jo je bral partizanski duhovnik Jože Lampret, 50 mladink se je kot po čudežu enotno obleklo in nosilo ‘titovke’, ki so jim jih naredili v partizanski delavnici.
Spominjamo se … Nismo pozabili! – več o knjigi, tudi naročilnica
Cena tega zanosa pa je bila vseeno nepredstavljivo visoka. Preprosto si ni mogoče izmisliti vsega, s čim vse so jo morali plačati: kolikokrat so morali reševati gola življenja v gozdovih in zavetjih pod Raduho, Olševo ali kje drugje v svojih hribih; koliko jih je ob tem padlo; kako je mlada ženska med njimi morala roditi na prostem sredi surove in mrzle gorske samote, za babico in stražo pa ji je moral biti kar njen mož; kolikokrat so se kot nekakšne preganjane črede v nekdanjih ‘turških’ časih znašli na kakšni odročni planini, prestrašeni in vendar kljubovalni; kako so skupaj tolkli lakoto in so bili vsi srečni, ko je ponoreli nacistični soldateski pri požigu domačije ušel na pol ožgan prašič, da so imeli kaj za pod zob. In tako naprej. – Toda dočakali so svobodo, čeprav ‘z nago ritjo’, kot je rada govorila njihova ‘malo posebna’ sovaščanka. Vmes pa so si ničkolikokrat zabičali: ‘Obljubi, da ne boš nikomur povedal, da si videl tele pobe’ (partizanske borce)! Konspiracija je bila vrhunska, izdajalcev malo ali skoraj nič. Solčavani so držali skupaj – kot velika večina takratnih Slovencev. Skoraj patetično se bere, kako so jih 30 nacistični okupatorji še tik pred ‘svobodo’ odpeljali na Štajersko in jih tam pobili; na Zg. Polskavi, kjer so opravili svojo raboto in jih zagrebli, pa domačini njihovo grobišče – ‘gaj’ – skrbno varujejo in negujejo. ‘K nam so jih pripeljali, naši so!’ pravijo. Slovenci, slovenska rodovna skupnost.
Zato je danes človeka skoraj sram za vse tiste politične barantače, ki zamahnejo nad vsem tem z roko; ali pa tudi kar za Merklovo, duhovniško (pastorjevo) krščansko hčer, in še za koga, celo predsednika države, ki iz političnih računov oznanjajo, da so bili med vojno kolaboranti in protinacistični borci za novo Evropo eno in isto; še več, da so bili partizani pač le ‘komunajzarji’, kvizlingi pa na strani demokracije. Ni mogoče brez sramu zanje verjeti svojim ušesom. – Po vojni so žal tudi tej ponosni, čeprav revni skupnosti prizadejali politbirokrati, ki so se oznanjali za ‘ljudsko oblast’, veliko krivic. ‘Prva povojna leta so bila za solčavske kmete skrajno krivična. Res so bile takrat v Jugoslaviji težke razmere, ker je bilo v državi vse porušeno, ni bilo hrane, ljudje pa so bili zaradi vojne tudi psihično zelo prizadeti… Solčavani, ki so vso vojno z vsem, kar so imeli, podpirali partizane, so bili po vojni pozabljeni… Moja mama so takrat rekli, da je navsezadnje še dobro, da oče, ki je bil tako zaveden partizan, z dušo in srcem predan ideji, da mora biti nov svet boljši in bolj pravičen do vseh ljudi, ni doživel tega, kar se je dogajalo prva leta po vojni; bilo bi mu preveč hudo!’
Dobro se sliši iz teh besed, kakšna naj bi bila ‘revolucija’, ki se kar naprej podtika in očita NOB: vera pač, da ‘mora biti novi svet boljši in bolj pravičen do vseh ljudi’. – Ali je takšna vera prvinsko poštenih preprostih ljudi res nekaj, kar bi bilo nevarno za celotno družbo in njeno demokracijo? – In prav tako se sliši seveda tudi globoko razočaranje nad nečim, kar je v bistvu politika, ki ljudstvo največkrat ‘potrebuje’ samo toliko časa, da se ne prigrebe do oblasti.
Vse to pa niti približno ne pomeni, da se to isto solčavsko (in drugo preprosto, ponosno in pošteno) ljudstvo ne bi uprlo še enkrat, če bi ga kdo hotel izgnati iz njegove domovinice, naj je še tako revna in skorumpirana. Saj nam je pesnik povedal: ‘Domovina je ena (sama), nam vsem dodeljena…’ – V tem duhu je nastala tudi ta knjižica: ‘Ljudje v Solčavi smo med II. svetovno vojno toliko pretrpeli in boli me, da se mladi danes vedejo, kot da je to nepomembno, nekaj, kar njih ne zadeva.’ ‘Med NOB (se) navadni ljudje nismo šli nobene „politike“. Le brez strahu smo hoteli živeti in govoriti po svoje – po slovensko’.
Gospodje politiki, berite to knjižico! Če ni še vse izgubljeno, se boste iz nje mogoče kaj naučili!
