Božidar Gorjan – Bogo
Knjiga »Spominjamo se…nismo pozabili!« je pravzaprav vzorec nekega novega načina spominjanja na vojni čas. O tem, kako so ga doživljali otroci. Take literature o tem času nimamo. Nazadnje smo bili priče vrsti izdanih življenjepisov. Hiteli smo stari ljudje s pisanjem, ki je bilo slovo od naše mladosti. Še posebno zato, ker je le-ta vezana na vojni čas. S pomočjo obnavljanja spominov na doživljanje v vojni smo predvsem odgovarjali na očitke in aktualnosti današnjega časa. Objektivno vzeto je veliko življenjepisnega gradiva nekakšno opravičevanje mladosti v težkih vojnih časih. Spomini so postali nekakšna obramba pred umazanijo, s katero nas druga stran obklada.
»Spominjamo se…nismo pozabili!« kaže vojno iz drugega vidika – skozi oči otroka, ki je videl veliko lakote, strah pred gorečim domom, mraz, ki se zažira v kosti, bosa noga v snegu, strah pred Nemcem, belogardist je enak nemškemu vojaku, vsi Slovenci so bili preganjani, Nemci so bili hudobni tujci, ki so nas preganjali… Partizan je del domačnosti – član družine, ljudje so bili dobri, pomagali so…, šli smo k maši, ki so jo organizirali partizani; to je bilo nekaj normalnega, ni bilo vernih ali nevernih, bili smo samo dobri – naši. »Naši« v smislu domači, vsi iz iste doline, vsi tisti, ki so se enako bali, bili enako preganjani, ker so govorili slovensko…
Besede »nacizem, fašizem«, ali »OF in komunizem«, ali vernost, nevernost, nisem zasledil v vsej knjigi. Pri tem ni nobene ideologije, niti ne sovraštva. Povsod, pri vseh pripovedih se ve samo to, da so nam Nemci hoteli slabo, da smo se jim upirali, da so nato ljudi preganjali, ker smo bili na strani očetov in bratov, ki so se Nemcem upirali. In pa, osrednja misel je pri vseh pričevalcih ta, da so vsi preganjani govorili slovensko.
Pa še ena značilnost: tesna je bila povezanost med ljudmi. Pomagali so si – po sorodstvenih vezeh, med sosedi in znanci. Vojni čas je vse nas naredil za eno samo trpečo skupnost. Celo izdajalstvo je bilo redko omenjeno, ali pa le obzirno češ, povedali so Nemcem, partizani so jih pa kaznovali. Sicer so pa ljudje držali skupaj, bili so vsi samo domači – ali tuji. Nekajkrat je tudi nemški vojak prikazan kot človek, ki se mu otrok zasmili.
Spominjamo se … Nismo pozabili! – več o knjigi, tudi naročilnica
Knjiga je dokument o drugi svetovni vojni kot jo je doživljal otrok. Pristno je trpljenje in strah, navezanost na mater in očeta, ljubezen in skrb za brate in sestre. Družina je v ospredju; kot člani širše družinske skupnosti pa so vsi Solčavani iz vasi in iz vseh treh dolin. Med seboj se poznajo po hišnih imenih in prav ta domača imena družin in krajev na Solčavskem dajejo občutek, kot da se je vse dogajalo v nekih davnih, že pozabljenih časih. Vendar je vse resnično, del življenja treh rodov, trdno zasidrano tudi v podzavesti vseh Solčavanov. K otroškim spominom spada še partizanska šola in učitelj, le za domačega župnika se čuti, da je bil pregnan že v prvih dnevih vojne, čeprav bi spadal k opisom življenja kot bistven člen te domačijskosti v tistem času. Le občasno so ga nadomestile maše s partizanskimi duhovniki.
Kot poznavalec in sam tudi pričevalec življenja v teh prelepih dolinah Solčavskega ugotavljam, da je sedemdeset let po vojni, ob izidu knjige, že umanjkal marsikateri pričevalec dragocenih spominov. A vsaj nekaj teh spominov se v pričujoči knjigi še predstavlja – kot dragocena resnica, videna skozi oči otrok.
