Jožica Hribar
Objavljamo uvodnik revije Svobodna misel, številka 11, 28. november 2014, ki ga je napisala Jožica Hribar, uredica revije.
Pred dnevi se je v uredništvu oglasil obiskovalec srednjih let, ki je prinesel s seboj v rdeči žametni šatulji medaljo. Povedal je, da jo je našel med očetovo zapuščino, pa ni imel pojma za kakšno odlikovanje oziroma priznanje gre. Eden izmed članov zgodovinske komisije, ki deluje pri ZZB za vrednote NOB je ugotoviti, da gre za visoko državno odlikovanje nekdanje Jugoslavije s podpisom predsednika Tita. Takih odlikovanj je bilo podeljenih le nekaj sto v tedaj 20 milijonski Jugoslaviji. Naš obiskovalec je bil povsem zaprepaden in priznal je, da ni imel pojma, da je oče kdaj v življenju prejel tako visoko priznanje, še manj se mu sanja za kakšne zasluge naj bi ga dobil. In kot je priznal, ob pregledovanju očetove zapuščine ugotavlja, da svojega očeta sploh ni poznal. »Vedeli smo le, da je bil partizan,« je priznal.
Žal to ni osamljena zgodba. Zadnje čase svojci pri nas pogosto iščejo informacije o svojih starših, običajno, ko ti umrejo ali pa ob visokih obletnicah njihovega rojstva ali smrti. Mnogi iskreno priznajo, da jih življenje staršev ni zanimalo, še posebej ne njihova medvojna aktivnost. Nekateri starši sami o svojih izkušnjah niso želeli govoriti, drugje pa potomci niso želeli poslušati o »tistih težkih časih.« Dobro leto nazaj se je zgodilo, da so svojci šele na pogrebu ugotovili, da je bil oče nosilec partizanske spomenice 1941 in »očitno pomembna oseba« kot se je izrazila sorodnica. Neredko svojci sploh nimajo nobene primerne fotografije svojega starša, ki bi jo objavili ob spominskem zapisu v reviji.
Na drugi strani pa se številni še živi udeleženci 2. svetovne vojne na jesen življenja sprašujejo, komu bi podarili svoje zapise, fotografije, arhiv, predmete. Predvsem interniranci želijo, da bi predmete, ki so jih prinesli iz nemških ali italijanskih taborišč in so jih sedemdeset in več let spominjale na trpljenje, nekomu podarili. »Moji otroci bodo to vrgli v smeti,« pravijo.
Drugo leto bomo praznovali 70. letnico konca 2. svetovne vojne. To bo, žal, zadnja visoka obletnica, ko bodo še živi aktivni udeleženci te strahotne morije. Ljudje torej, ki so sodelovali v borbenih enotah, aktivisti s terena, ljudje, ki so preživeli taborišča, izgnanstvo, prisilno mobilizacijo, mučenja, trpljenja, ukradeni otroci… Tisti, ki o tem še lahko pripovedujejo, ker so vse to tudi doživeli. Ko tudi njih ne bo več, bodo vrata za potvarjanje zgodovine odprta še bolj na široko. Res je, napisane so debele knjige, popisane so bitke, posamezni pomembni dogodki, velike vstaje – a tisto, kar je zaradi časovne oddaljenosti danes zanimivo za mlajše, so osebne zgodbe, pričevanja, pisma, pripovedi. Žlica iz nemškega taborišča, ki je interniranki pomagala preživeti in jo je spremljala vsa dolga desetletja v svobodi. Stoto obletnico začetka 1. svetovne vojne, ki jo tako pompozno proslavlja velik del Evrope, gradijo predvsem na tem – na osebnih zgodbah, fotografijah in osebnih predmetih.
Kaj torej storiti, da v tem norem času, ko postajamo povsem brezbrižni do vseh oblik nasilja, ko nas mediji dnevno zasipajo s posnetki vojn in žrtev z vseh koncev sveta, ko nekateri opozarjajo, da se je 3. svetovna vojna že začela, večina ljudi pa se zaradi gospodarske krize ukvarja s skrbjo za osnovno preživetje – da vsi ti spomini, pričevanja, fotografije, zapisi in predmeti povsem ne izginejo iz našega spomina? Če s(m)o otroci neposrednih udeležencev vojne brezbrižni do zapuščine svojih staršev, če o njihovem trpljenju in uspehih nekateri ne vedo (skoraj) nič, kako naj od mladih rodov zahtevamo, da kaj vedo o našem osvobodilnem boju,
Ker se bliža praznični čas, ko bomo spet polni vzvišenih besed o družini in toplini, morda letos le naredimo izjemo in našim dragim podarimo le – svoj čas in jih povprašamo, kako je bilo, ko so bili sami mladi.
Revijo lahko naročite tukaj.
