Na spominski slovesnosti Združimo se v spominu, ki je bila 24. oktobra 2014 ob 70. obletnici požiga Solčave, je bil govornik dr. Tone Kregar, predsednik Zgodovinskega društva Celje. Objavljamo njegov govor.
Spoštovane Solčavanke in Solčavani!
Spominjanje je sestavni del našega bivanja, tako na individualni, osebni, kot na kolektivni ravni. Tako se npr. letos ves svet in z njim Slovenci intenzivno spominjamo izbruha prve velike svetovne morije. O kateri tudi na solčavskem pokopališču še po sto letih pričajo nagrobniki fantov in mož, ki so padli daleč od doma – na poljih Galicije ali v soškem pogorju. In čeprav so milijoni ljudi po vsem svetu takrat verjeli, da bo spoznanje o njeni strahovitosti za vselej končalo vse vojne, ji je že dvajset let kasneje sledila nova, še strašnejša druga svetovna vojna. 70. obletnice njenega konca se bo ves svet spominjal naslednje leto. Govorilo in pisalo se bo o velikih bitkah, o velikih posameznikih o t.i. veliki zgodovini. V glavnem pa bodo spregledane številne pretresljive in presunljive, ter za posameznike, ki so jih doživljali, prav nič manj pomembne zgodbe in usode. Zgodbe in usode krajev, ki bi jih na zemljevidih politične in vojaške zgodovine zaman iskali in zgodbe ter usode ljudi teh krajev, o katerih niso pisane velike biografije in debele monografije ali posneti filmi. Pa čeprav bi si to zaslužili, saj so pravo naravo vojne, njene vseobsegajoče krivičnosti in zla – kajti vojna ni prav nič drugega kot zlo- občutili in dojeli na nič manj neposreden način.
Slednje velja tudi za ljudi na Solčavskem, ki so delili bridko usodo lastnega, pa tudi drugih podjarmljenih narodov v času nacistične okupacije. Okupacije, ki je Slovencem namenila narodni izbris, vsem tistim, ki na to ne bi mirno pristali ter pri tem sodelovali, pa tudi fizično uničenje. Da, tako preprosta je ta razlaga. O vsem, kar se je dogajalo kasneje, med vojno in po njej, je mogoče argumentirano diskutirati ter imeti različna mnenja in poglede. Le da pri tem nikoli, ponavljam nikoli, ne gre pozabiti na zgoraj poudarjeno bistvo, se pravi na izvirno zlo raznarodovalne okupacije, ki je v naslednjih letih povzročilo toliko trpljenja. In ki je najprej in v največji meri prizadelo prav tiste pokončne ljudi, ki se temu zlu, kljub njegovi sili, brutalnosti in premoči niso bili pripravljeni ukloniti in so se mu uprli. V obrambi svojega jezika in svojih ognjišč , svoje preteklosti in svoje prihodnosti, svojih prednikov in svojih potomcev.
Ta pokončnost, hrabrost in upor so terjali visok davek. Sledili so Izgoni, aretacije, mučenje, streljanje talcev, deportacije njihovih družinskih članov v otroška in uničevalna koncentracijska taborišča, prisilna mobilizacija v nemško delovno službo in vojsko ter ostale oblike kršenja narodovih in človekovih pravic.
Po tem, ko je bilo po obdobju najhujšega okupatorjevega nasilja v letu 1942 osvobodilno gibanje na celotnem ozemlju nemške okupacije tako rekoč obglavljeno, prebivalstvo ustrahovano, redke preostale partizanske enote pa močno oslabljene in nepovezane, je pomladi in zlasti poleti 1944 po teh krajih zavelo novo upanje. Prihod 14 divizije na Štajersko je, kljub nepredstavljivim naporom borcev in njihovim hudim izgubam, vendarle pomembno okrepil delovanje tukajšnjih partizanskih brigad in ostalih enot ter postopoma sprožil množično osvobodilno gibanje, v katerega se je vključevalo in z njim sodelovalo vedno več lokalnega prebivalstva. Z intenzivno mobilizacijo ter čedalje množičnejšim prilivom prostovoljcev, med njimi slovenskih dezerterjev iz nemške vojske, so se množile partizanske vrste in osvobodilno gibanje na Štajerskem je doživelo dotlej neviden razcvet in razvoj. Njegov vrhunec je predstavljalo partizansko izbojevanje osvobojenih ozemelj na Pohorju, Kozjanskem in zlasti v Zgornji Savinjski dolini, o čemer nazorno govori priložnostna razstava Muzeja novejše zgodovine Celje, h katere ogledu v Centru Rinka vas prav prijazno vabim.
Na tem mestu pa velja poudariti, da je zametek kasnejšega obsežnejšega osvobojenega ozemlja predstavljalo prav solčavsko območje, ki je bilo pomembno oporišče koroških partizanov in Koroške grupe odredov, tako da je zaradi njihove dejavnosti okupator že februarja 1944 opustil tukajšnjo postojanko, junija 1944 pa je bilo to območje že v veliki meri osvobojeno. Že približno mesec prej kot v ostalih, kasneje osvobojenih krajih, je tukajšnja vojaška zaledna oblast pričela vzpostavljati nujno potrebno vojaško infrastrukturo, od delavnic do bolnišnice, ter na novo organizirati življenje prebivalcev. Med drugim tudi šolski pouk v slovenskem jeziku, kar je dejansko pomenilo, da so se naši otroci po več kot treh letih ponemčevanja spet lahko učili v maternem jeziku.
Žal je že čez nekaj mesecev ponovno sledilo okupatorjevo maščevanje, pri čemer o podrobnostih tragičnega dogajanja pred natančno sedemdesetimi leti ne bom govoril. Konec koncev sem vse kar vem, izvedel od vas in vaših sovaščanov, iz vaših in njihovih pričevanj. Pa tudi če bi, bi to bil zgolj bled približek tega, kar so doživeli in občutili vaši predniki. Ter vsi tisti nocoj med nami, ki ste to doživljali in občutili sami in bi lahko dosti iskreneje in verodostojneje od mene pripovedovali o obupanem sprevodu žena in otrok skozi požgano vas, o strahu in tesnobi, ki je prevevala vsakogar posamezno in vse skupaj, o izgnanstvu in begunstvu… O vročem in obenem ledenem pišu ognjenih zubljev, v katerih se je v pepel spreminjal trud in znoj generacij pridnih rok… O tem, da se ta isti ogenj modernih barbarov ni zadovoljil le z uničenjem domov, temveč je pretil, da med zidovi Logarjevega hotela pogoltne tudi tamkaj zaprte vaščane, predvsem ženske in otroke. In ne nazadnje o pogumu domačinke Marije Podbrežnik, ki je preprečila še grozovitejšo, skoraj nepredstavljivo tragedijo, katere solze objokovanja se najbrž ne bi posušile vse do danes – kajti pogorišče se sicer težko, a vendarle zmore znova pozidati, mrtvih obuditi pa ni mogoče.
Spoštovane in spoštovani!
Pogosto slišimo, da se je treba spominjati zato, da se tragične napake in zmote preteklosti ne bi nikoli več ponovile. Spomin radi povezujemo z opominom, kar pa vse prepogosto izzveni kot naučena, priročna in všečna fraza, kateri dejstva realne stvarnosti neprizanesljivo oporekajo in jo postavljajo na laž. Kajti, če bi se človeštvo iz zgodovine karkoli naučilo, potem ne bi bili priča vedno novim pogoriščem in vedno novim sprevodom ponižanih, razžaljenih in trpečih. Podobnim in še hujšim prizorom, kot jih je pred sedemdesetimi leti videla in doživljala Solčava.
Pa vendarle se je potrebno, vredno in nujno spominjati.
Zato ker je spomin, tako na lepe, radostne in prijetne trenutke in dogodke, kakor tudi na tiste boleče, žalostne in trpke, del tega kar nas oblikuje, določa in usmerja. Omogoča nam zavedanje, občutenje in zaupanje v to, kdo in kaj smo, od kod prihajamo in kam gremo. Zato se s tem, ko se- kot nocoj- spominjamo tragičnih dogodkov, resda vračamo v preteklost, a obenem v še večji meri stremimo k prihodnosti. Kajti spominjanje strašnih vojnih dni, še posebej tistih izpred sedemdesetih let, ne prinaša zgolj spomina na žalost in trpljenje, ampak je z njim, pa naj se sliši še tako protislovno, povezan tudi spomin na dobro. Na tisto dobro v ljudeh, ki presega vse ideologije in politike, ki je nadčasovno in univerzalno. In ki v obliki medsebojne solidarnosti, pomoči in skrbi za sočloveka, pride najbolj do izraza ravno takrat, ko je najhuje.
Predvsem zato se je dobro spominjati.
In če se ne bomo spominjali sami, tega namesto nas ne bo počel nihče drug.
