Solčava po požigu 24. oktobra 1944.
Letos se bomo zopet spomnili dni, ko je bil pred 70. leti gorela Solčava.
Za Solčavane je to Spominski dan.
Pred drugo svetovno vojno je štela Solčava preko 800 prebivalcev.
Kmalu po okupaciji, leta 1941, je začel nemški okupator s terorjem nad Slovenci: zavedne Slovence je zapiral in jih mučil, streljal talce in izseljeval njihove domače.
Tudi ljudje v Solčavi so se zavedli nevarnosti, ki je pretila in so se pričeli organizirati v odporu proti Nemcem.
Narodnoosvobodilno gibanje pri nas se je zelo okrepilo po ustanovitvi prve koroške čete v letu 1942. Med prvimi borci te čete sta bila Solčavana Ivanka in Jože Herle. Že v letu 1943 so jima v partizane sledili še drugi sokrajani – zaradi skrbi za Slovenstvo, za naš jezik in našo kulturo, zaradi skrbi za preživetje naroda, zaradi upora proti nasilju, ki ga je nad ljudmi izvajala Hitlerjeva vojska.
Kot že nekajkrat prej, je tudi v tistih težkih časih, ko je vso Evropo tlačil Hitlerjev vojaški stroj, Solčava z okolico postala zavetje upornikov
in zato trn v peti ne samo nemški postojanki v Solčavi, ampak tudi postojankam v sosednjih krajih: v Lučah, Črni na Koroškem in Železni Kapli, od koder so najpogosteje prihajale nemške hajke.
Upor proti Nemcem se je stopnjeval v letih 1943 in 1944, ko se je morala nemška postojanka umakniti v Luče, v Solčavi pa so prevzeli oblast partizani.
Vendar pa so v vas občasno še prihajale nemške hajke.
Tako je bilo tudi v jeseni leta 1944. Oktober se je prevesil v drugo polovico, ko je dne 22.10.1944 prišlo obvestilo, da se Solčavi spet bliža hajka. Mlajši prebivalci so se tudi takrat umaknili pred Nemci v gozdove in bolj odmaknjena zatočišča, doma pa so ostale v glavnem matere z otroki, starejši ljudje in bolniki.
Ko so prišli Nemci, so se namestili po kmetijah in v vasi. Klali so živino in se gostili. Po dveh dneh – 24. oktobra 1944 – pa so naročili vaščanom,da nanosijo v sobe slamo. Tako so morali ljudje sami pomagati, da so njihovi domovi hitreje zagoreli, ko so jih Nemci začeli požigati! Vaščane so segnali na vas, ki je bila naenkrat vsa v plamenih. Ljudje so klicali na pomoč, enako v gorečih hlevih privezana živina, nad nesrečnimi ljudmi pa so rjoveli Nemci in jih naganjali v žalosten sprevod, ki so ga usmerili proti Logarski dolini. Spotoma so Nemci požigali še domačije po Gmajni .
Ko je kolona brezdomcev prišla k hotelu Logarjevih sester, ki so jih že leta 1942 odgnali v taborišče Auschwitz, so Nemci nagnali ljudi na podstrešje. Nameravali so zažgati stavbo z ljudmi vred. Takrat je Marija Podbrežnik – Rovnčarjeva, ki je dobro govorila nemško, zaprosila za razgovor z nemškim komandantom in
ga prepričala, da zajeti stari ljudje in otroci niso nevarni nemškim načrtom in tako rešila sovaščane pred kruto smrtjo. Nemci so zažgali hotel, ljudi ki so bili še sposobni za delo, so odgnali proti Železni Kapli, starčke in otroke – skupaj 45 –pa pustili na domačiji Podbrežnik Agate – pri Žoharju.
Naslednje tri dni so nemške enote nadaljevale svoj roparski in požigalski pohod po kmetijah v Podolševi in Matkovem kotu.
V tem času so Nemci odgnali iz Solčave 308 govedi, 44 konj in 430 ovac. Majhen kraj, kot je Solčava, je v drugi svetovni vojni doživel veliko gorja.
Nemci so Solčavi med drugo svetovno vojno povzročili poleg človeških žrtev tudi veliko materialno škodo: požgali so 64 hiš, 162 večjih in 61 manjših gospodarskih poslopij.
Na odškodnino za požgane domačije in odvzeto premoženje čakamo še danes – več kot pol stoletja od žalostnih dogodkov!
Ko smo bili pred 70. leti v nevarnosti, da izginemo iz zgodovine, smo našli pot in moč, da smo se uprli. Odločitve naših ljudi v tistih težkih časih so vredne spoštovanja, še posebno, ker so mnogi sorodniki in prijatelji za to dali svoja življenja.Njihova dejanja soustvarjajo zgodovino našega kraja.
Lahko smo ponosni nanje in zaslužijo si, da se jih spominjamo.
Mi, ki smo drugo svetovno vojno doživljali in preživeli, želimo povedati mlajši generaciji, da so bili njihovi predniki odločni in svobodomiselni ljudje, ki so se v najhujših časih znali pogumno in častno odločati. Zato naj ravnanje naših ljudi med drugo svetovno vojno ostane v zavesti in spominu sedanjih in bodočih rodov Solčavanov!
