Avgusta 2012 je minilo 70 let od smrti borcev 2. grupe štajerskih odredov na Davovcu pod Krvavcem.
Božidar Gorjan – Bogo se spominja dogodkov iz poletja leta 1942.
II. Grupa (Štajerska) odredov je v poletju 1942. dobila nalogo iz Glavnega poveljstva da s pospešenim pohodom in tako, da se izogiba nepotrebnih spopadov z sovražnimi silami, pride čez Notranjsko in čez skrbno varovano mejo na Dolomitih na Gorenjsko, na nemško stran zasedene Slovenije, nato čez Savo ter na štajerski in koroški strani okrepi tam že delujoče čete in bataljone. S povečano vojaško operativnostjo pa naj prepreči izseljevanje slovenskih družin, ki je – še posebno okoli Brežic – doseglo zastrašujoč obseg. Naša naloga je bila preprečiti izseljevanje Slovencev! Pri izvrševanju te naloge nas niso ovirali samo Italijani in Nemci, ampak tudi prve vaške straže na Sv. Joštu in gestapovski zametki kasnejšega domobranstva v okolici Cerkelj.
II. bataljon (imenovan po poveljniku – Simonov), z njim poveljstvo Grupe, se je prebijal koncem avgusta 1942 iz Jelovice preko Save. Na dolgo poti iz Dolenjske, preko Notranjske ob neprestanih spopadih z italijansko vojsko, smo prišli na Gorenjsko sredi velike nemške ofenzive. Njihove divizije, namenjene na rusko fronto, so nas ali zasledovale, ali pa nam zastavljale pot. Partizani smo se tako že utrdili v neprestanih spopadih in pohodih. Tudi preteklo noč smo se tiho, skoraj po prstih prebijali iz obroča okoli petnajst tisoč Nemcev, ki so obkolili široko planoto Jelovice, se prebili v dolino do Save, jo prebredli brez strela. Tovariši so se nato – sicer premočeni – spočili v Uden borštu. Spali skoraj nismo. Računali smo na možnost, da so nam Nemci sledili iz Jelovice čez Savo in bi lahko predvideli naš tihi postanek pred vzponom na Krvavec. Že ob peti uri popoldne smo se pripravili za nadaljevanje pohoda. O prehrani ni bilo govora. Ognjev nismo zakurili zaradi dima. Tako smo, brez hrane in pravega počitka, v noč krenili proti Krvavcu. Še mokri od prečkanja Save, smo se že drugo noč potili v breg, obteženi z večjimi količinami streliva in bomb, saj smo bili pripravljeni na težke spopade z Nemci.
Avtor Božidar Gorjan – Bogo je postal organizator OF med srednješolsko mladino v Ljubljani že v poletju 1941. Partizanil je nato na Štajerskem in Koroškem. Leta 1944 je postal namestnik komisarja Koroške grupe odredov. Od takrat se mu je priljubila Koroška in Solčavsko. Z njenimi ljudmi je obdržal žive stike tudi vsa desetletja po vojni. Pomagal je povsod, kjer so ljudje občutili potrebo po intervencijah iz Ljubljane. Še vedno prihaja na Solčavsko v poletnih mesecih in tako spoznava že tretji rod Solčavanov.
Hojo po kamniti poti navkreber nam je olajšal jutranji svit. Rahel vetrič, poln planinske svežine nas je okrepil namesto zajtrka. Bili smo pa prežeti s ugodnimi čustvi zato, ker smo Nemce ponovno preslepili. Lepa noč s sijočimi zvezdami nas je osvežila in okrepila, v molčeči koloni se je vse to odražalo le iz stotih parov sijočih oči in kolona je živahno napredovala. Na vzpetini so fantje postali in po razpotegnjeni vrsti je šlo: »Samo še malo navzgor, nato se spuščamo«, kar je pomenilo, da smo se močno približali našemu cilju.
»Zakaj nosi ta planinski vrh ime Krvavec?«, je zanimalo Maroka, poveljnika odreda in se obrnil na pred njim stoječega komisarja čete, mladega ljubljanskega dijaka. Ta je zamišljeno pogledal na planino pred seboj. Jo občudoval, lepo v jutranjem soncu, temno modro nebo se je že prelivalo v sinje modro, celo v modrozeleno, kar je nato izginjalo v rahli meglici. Nad ostro črto obzorja se je pokazal rdeč sij. Pod vsem tem barvnim bliščem je kipela megla, ki je prekrivala ljubljansko barje. Več nas je bilo takih, ki smo imeli pod ljubljansko meglo naše najdražje in prijatelje. Vendar se zaradi utrujenosti misel in čustvo nista razvila.
V ozračju je vse močneje prevladovala rdeča barva. Komisar je sledil tej rdeči barvi kot rdečemu potoku, ki se od obzorja širi na vse strani. Nebo nad njim je postajalo vse bolj modro in še bolj poudarjala lepoto planin, gorskih travnikov in gozdov. Rdeče se je umikalo modremu in zelenemu.
Jutro pa je prineslo še eno pričakovanje: po počitku in hrani. Začeli smo šteti korake in minute, ki so nas ločevale do pričakovanega tabora. Prevzel nas je občutek olajšanja, ki bi nastopil s tem, da se usedemo, odložimo nahrbtnik, orožje in strelivo. Tisto jutro smo vedeli, da ne bo tako. Vedeli smo, da v bližini ni kraja za počitek, pot se je še vedno vzpenjala, ozračje se je hitro spreminjalo. Naš cilj, tam nekje še višje in na drugi strani, so začele prekrivati megle: bele, hitre in navzven lepo napete. Beli val se je začel hitro vzpenjati po skalovju nad nami, barve so izginjale v belem morju.
Ramena so zaskelela od vrezov naramnic, od teže nahrbtnika, orožja in streliva. Na očesne veke je od utrujenosti pritisnila ogromna teža, vid se je zgubljal v nenadnem mraku. Od črnih oblakov se je nenadoma zmračilo. Po koloni se je slišalo hropeče dihanje, podplati so pekli, noge postajale težke in za vsak korak je bila potrebna volja, odločitev. V glavi si čutil tudi bitje srca.
Vse živo v nas je bilo osredotočeno samo na misel, koliko je še do » tam«. Do taborišča, do kotla. Še malo, je bil neizgovorjen odgovor. Vsaka mala vzpetina, ki se je že skrivala v megli, je predstavljala izziv, ki ga je bilo potrebno premagati. Takim izzivov pa ni bilo konca. Oči so se včasih prilepile ne vrh vzpetine, da bi se nato s pogledom vlekel nanj. Tik pred vrhom, te je prevzel strah, da spust ne bi bil prevelik, kajti temu sledi nato le še višji vzpon. Nikoli konca, samo vedno težje je.
Prišli smo na vrh grebena. Megla se je zgostila, vendar je veter kmalu razgibal zelenje. Povrnilo se nam je zanimanje za okolico. V daljavi je zagrmelo. Gore so spregovorile. Kmalu je samo še treskalo in grmelo. Srna je skočila na stezo, se umaknila nekaj korakov in nas gledala. Nato se je ustrašila bliska in groma.
Posamične deževne kaplje so udarjale po licih in zabolele. Umaknili smo pogled v tla, se pokrili s šotorskimi krili in tipali naprej. Drugam kot le naprej nismo mogli: nad nami strma poraščena stena, pod nami smo slutili prepadno globino. Borci smo hodili počasi, globoko sključeni, da bi se tako branili pred divjanjem narave, orožje smo skrili pod šotorko krilo in se spotikali naprej. Sprejeli smo hudo nevihto kot nekaj kar sodi k našim težavam. Samo da enkrat že pridemo do tja, kamor smo namenjeni.
V trenutku se je med gromom in bliskom pomešala eksplozija pod nogami, streli in treskanje bomb pa po sredini kolone. Z neposredne bližine čutimo drdranje mitraljezov in brzostrelk. V megli je sovražnik lahko meril na stezo, mi jih pa za skalami nad nami nismo ugledali. Nikjer človeka, v katerega bi usmeril naše orožje. Samo odskočili smo nazaj in naprej po stezi, na kateri smo pustili nekaj naših trupel. Enega ranjenca smo zvlekli v kritje, trupla so bila negibna. Streljali smo v goščavo nad stezo, nato smo se umaknili, v še vedno hudi nevihti. Streljanje je ponehavalo. Videli nismo dalj kot nekaj deset metrov, na nepoznanem ozemlju nismo mogli misliti ne obrambo in ne na napad. Grmenje in bobneči odmevi od nevidnih vrhov ni pojenjalo. Preživeli smo ležali na stezi, v kritju redkih dreves ali skal, med strminami, v negotovosti, da smo obkoljeni, da nas sovražnik čaka spredaj in zadaj. O njegovi dobri oboroženosti ni bilo dvomiti, število pa je bilo neznano. Pri poskusu da se vrnemo k tovarišem, ki so obležali na stezi, imamo še enega ranjenca, od štirih ležečih na stezi se nobeden ne premika.
Komisar, katerega četa se je našla na sredi sovražnikovega ognja, je bila razpolovljena. Ob štirih mrtvih in dveh ranjenih, je z njim ostalo dvajset borcev, drugi so se umaknili skupaj s komandirjem, naprej po stezi. O stanju je poročal poveljniku Grupe Stanetu Rozmanu in komisarju Dušanu Kvedru. «Čim hitreje naprej, na Štajersko«, je bil nestrpen Stane Rozman. S prvo polovico bataljona so ostali tudi vodiči kokrške čete, zato se je poveljstvo odločilo za umik v dolino, da bi tako zaobšlo sovražno zasedo in nato za ponoven vzpon na Krvavec, in za nadaljevanje pohoda do kokrške čete in na Štajersko.
Namesto pričakovanega počitka in hrane, smo se spustili po razmočeni strmini ponovno v dolino. Kmalu nas je sonce obsijalo, dežne kapljice so se iskrile okoli nas. Od kod nam moč, da smo se z dolgimi koraki spuščali v dolino, preskakovali skale, ki so se včasih s truščen zavalile za nami, nas prehitevale in po zvokih smo ocenjevali globino v katero se spuščamo.
V dolini smo zaslišali nemške tovornjake. Zasedli smo primerne položaje in čakali. Želeli smo si spopada. V takem pričakovanju je izginila naša utrujenost. Videti je bilo, da so tudi oni vedeli za nas in drugje čakali na za njih ugodno priliko. Čez čas se je izkazalo, da Nemci varujejo kmete, ki so nalagali na lojtrski voz trupla naših padlih tovarišev. Pri vsej tesnobi ki nas je prevzemala, smo z olajšanjem sprejeli verjetnost, da bodo domačini mrtve tovariše pokopali dostojno in na misel nam ni prišlo, da bi jih zmotili pri njihovem delu. Od daleč smo opazovali po domače oblečene ljudi. Mislili smo na naše mrtve tovariše. Med njimi komisar bataljona Samo, z urejeno črno brado in svetlimi očmi. Pa hraber borec desetar Janošek.
Po ozkem, zaraščenem grabnu je divjal potok. Bili smo žejni, vendar do divje nevihtne vode nismo mogli, zato smo sesali mokro listje. Naj težje je bilo ranjenemu Poldetu. Krogla mu je prestrelila peto, nismo mu smeli sezuti čevlja, ker bi mu noga hitreje zatekla. Krvavel je, stokal in se premikal za nami po rokah in z zdravo nogo. S pomočjo borcev se je plazil po strmini dokler ni omagal in smo ga še z enim izčrpanim borcem skrili v gostem grmičevju z obljubo, da ju kasneje pridemo reševat. Še dolgo je tovariše spremljala njuna tožba, dokler se ni zgubila v črni temi.
Tretja noč na pohodu in drugi dan brez toplega obroka. Z močmi smo bili pri kraju. Počivali smo najprej na vsakih dvajset, nato deset metrov. Strm breg je postal drsalnica. Nizke veje so bile edina pomoč, da smo se vlekli navzgor. Obsedeni od strahu, da ne izgubimo medsebojnega stika. Bližina tovariša nam je naenkrat predstavljala edino upanje in rešitev. Ostati skupaj, to nam je pomenilo življenje, biti sam, to je lahko le konec vsega. Klicali smo se neprestano, ponujali rešilne veje eden drugemu, se opozarjali na strme pečine, na padajoče kamenje, ko je komu spodrsnilo smo ga vlekli gor in naprej. Vse to je trajalo v neskončnost, dokler se ni odzgoraj slišal glas: » zveze ni…«, kar je pomenilo, da je vrsta pretrgana, vodiča, ki naj bi poznal vsaj približno smer, ni več z nami. Poveljstvo grupe, ki je predstavljalo vsem poroštvo za to, da nismo izgubljeni, da smo pod izkušenim vodstvom, je nenadoma izginilo v črno strmino. Ostali smo sami, približno dvajset nas je še bilo skupaj v strmem, neprehodnem bregu, v črni noči, telesa pa nesposobna vsakega napora.
Komisar čete je bil na tem položaju šele nekaj mesecev. Mogoče je bil celo med najmlajšimi po letih. V tistem težkem trenutku so se vsi obrnili na njega in čakali na njegove odločitve. Časa za premišljevanje ni bilo. Napor je bil potreben že za obstanek na mestu. Če se nismo vlekli naprej, smo po blatni strmini drseli nazaj. Padla je odločitev, da vsak borec zajaha bližnje drevo in se ga oprime z obema rokama ter čaka tako na jutranji svit. Vendar je bila tudi za tak položaj potrebna spretnost in moč. Komisar je svetoval, da se borci privežejo še s pasom, puškinim jermenom. Nekaj nahrbtnikov se pri tem zmuzne iz rok, med njimi tudi nahrbtnik s kotlom za prehrano. Grozljivo je bilo poslušati kotaljenje pločevine po strmem bregu in po trajanju padca smo sklepali, da je pod nami črno brezno. Telesna teža, orožje, nahrbtnik, blatna mokrota, vse to nas vleče v to brezno. Nevarnost je bila velika še ko so borci ostali budni, če bi pa kdo zaspal v takem položaju, mu ni rešitve. Takrat se je pokazala solidarnost: neprestano smo klicali eden drugega, se spodbujali, ko je kdo utihnil se je najbližji privlekel do njega in ga budil. Obnemogle so privezali okoli drevesa s šotorskimi krili. Nekaterim se je bledlo: krik: Nemci, kje, tam zgoraj vidim njihovo luč, nekdo drugi jih je slišal, spet krik v temi: obkoljeni smo, drugi poziva k begu…v nevarnosti je vsak klical komisarja za pomoč.
Počasi smo se umirili, le posamični kriki so izdajali prisotnost človeških bitij v skrivnostni temi. Rahel vetrič je prvi oznanil prihajajoče jutro. Pogled naokoli je vsakega takoj streznil. Viseti nad prepadno strmino, takoj se zaveš kako blizu je bil vsak od nas krutemu koncu, to vse nam je vrnilo nekaj moči. Dolgo je trajalo, da smo otrdele ude pripravili do prvega koraka, roki in prste do prvega prijema. Vsako je najprej pregledal orožje, si ga primerno namestil, kajti takoj smo se zavedli, da se lahko hitro soočimo z Nemci, da moramo poiskati povezavo z drugimi borci, da moramo hitro postati operativna enota, četa, bataljon…
Nočni počitek v strmem bregu nam je omogočil bolj trden korak, prijem je postal močnejši, oči so se zavzeto razgledovale po okolici. Razporedimo se s pripravljenim orožjem in plezamo naprej. Na kar se kmalu po vrsti nazaj šepetaje prenese vest, da so Nemci pred nami. Nazaj ne moremo, zato se razgledujemo za primernejši položaj za spopad. V tem spoznamo stražarja, ki je sicer nosil del nemške uniforme, je bil pa mitraljezec, ki je ostal s prvim delom naše čete. Skupina 160 izkušenih borcev Druge grupe je bila ponovno združena. Združena naša četa in še drugi dve, ki sta ostali z vodstvom Grupe štajerskih odredov in njenim zaščitnim vodom. Z njimi pa še dva borca iz kokrške čete, ki sta nas varno pripeljala v predvideno taborišče nad Kriško planino. Domačine smo prosili da poskrbijo za ranjenca, nismo pa mogli verjeti, da smo padli v zasedo domačinov, ki so sodelovali z gestapom
Samo en dan počitka smo bili potrebni, za prehrano je bil žrtvovan vol s planine in že smo bili pripravljeni za nadaljevanje pohoda. Štajerska nas je pričakovala. Istim Nemcem in nekaterim domačinom, ki so jim služili, smo pokazali našo odločnost v kratkem, ostrem spopadu že naslednji dan v dolini Korošice, iz katerega so to pot sovražniki zbirali in odvažali njihove mrtve. Takrat nas je na drugi strani Kamniške Bistrice že pozdravljala Velika planina. Še malo naprej nam je bila blizu Menina, nato Dobrovlje in veselo srečanje s štajerskimi in koroškimi soborci. To je bil cilj našega skoraj dvomesečnega pohoda. Za borce iz II. grupe odredov, sestavljene iz Ljubljančanov, Štajercev, Dolenjcev, Notranjcev in Gorenjcev so sledila leta velikih spopadov z Nemci na Štajerskem in Koroškem. Do prihoda XIV. divizije januarja 1944. je bilo na našem operativnem področju borcev za dve brigadi in vsaj pet bataljonov. Na Štajerskem in Koroškem so delovali številni odbori Osvobodilne fronte in vse varnostne ter pomožne službe, ki so potrebne za dobro organiziran upor.
