Požig Solčave pred 68. leti – mi spoštujemo spomin na požgane domove in pregnane ljudi!

Danes, 24. oktobra 2012 mineva 68 let, odkar  je nemški okupator požgal Solčavo. Tega se spominjajo starejši občani, mladi, žal, pozabljajo.

Nekdaj je bil to Spominski dan in praznik Krajevne skupnosti Solčava. Nam, ki smo združeni v Zvezi borcev za vrednote NOB, načela in prizadevanja naših prednikov niso prazne besede in le parole za turiste. Solčavanov, ki so nam priborili zavedanje, da smo vsi ljudje  enaki in imamo pravico zahtevati dobrine, ki nam zagotavljajo človeka vredno življenje in se smemo sporazumevati v svojem – slovenskem jeziku, mi ne bomo pozabili!

Tudi požganih domov in pregnanih ljudi ne! Spoštujemo spomin nanje in ga bomo še naprej!

Požgana Solčava

Požig  Solčave

Pred drugo svetovno vojno je štela Solčava preko 800 prebivalcev.

Kmalu po nemški okupaciji leta 1941 je začel okupator s terorjem nad Slovenci: zavedne Slovence  so zapirali, streljali  talce in izseljevali.

V Solčavi se je narodnoosvobodilno gibanje zelo okrepilo po ustanovitvi Prve koroške čete v letu 1942. Borca te čete sta bila prva solčavska partizana Ivanka in Jože Herle, že v letu 1943 pa so jima v partizane sledili še mnogi Solčavani.

Solčava z okolico je postala zavetje upornikov proti okupatorju in zato trn v peti ne samo nemški postojanki v Solčavi, ampak tudi postojankam v sosednjih krajih: v Lučah, Črni na Koroškem in Železni  Kapli, odkoder so najpogosteje prihajale nemške hajke.

Upor proti Nemcem se je stopnjeval v letih 1943 in 1944, ko se je morala nemška postojanka umakniti v Luče, v Solčavi pa so prevzeli oblast partizani.

Vendar so v vas pogosto prihajale namške hajke.

Tako je bilo tudi v jeseni leta 1944. Oktober se je prevesil v drugo polovico, ko je dne 22.10.1944 prišlo obvestilo, da se Solčavi spet bliža hajka. Mlajši  prebivalci so se tudi takrat umaknili pred Nemci v gozdove in bolj odmaknjena zatočišča, doma pa so ostale v glavnem matere z otroki, starejši ljudje in bolniki.

Požgana Solčava

Ko so prišli Nemci, so se namestili po kmetijah in v vasi. Klali so živino in se gostili. Po dveh dneh – 24. oktobra – pa so naročili  vaščanom,da nanosijo v sobe slamo in pripravijo ležišča. Tako so morali ljudje sami pomagati, da so njihovi domovi hitreje zagoreli, ko so jih Nemci začeli požigati! Vaščane so segnali na vas, ki je bila naenkrat vsa v plamenih. Ljudje so klicali na pomoč, živina v gorečih hlevih je rjovela, nad nesrečnimi ljudmi pa so rjoveli Nemci in jih nagnali v žalosten sprevod, ki so ga usmerili proti Logarski dolini.     Spotoma so Nemci požigali še domačije po Gmajni .

Ko je kolona brezdomcev prišla k hotelu Logarjevih sester, ki so bile že od leta 1942 v taborišču, so Nemci nagnali ljudi na podstrešje. Nameravali so zažgati stavbo z ljudmi vred. Takrat pa je  Podbrežnik Marija – Rovnčarjeva, ki dobro razumela  nemško, zaprosila za razgovor z nemškim komandantom,  in tako rešila sovaščane pred kruto smrtjo. Nemci so zažgali le hotel, ljudi ki so bili še sposobni za delo, so odgnali proti Železni Kapli, starčke in otroke, skupaj  45, pa pustili na domačiji Podbrežnik Agate – pri Žoharju. Naslednje tri dni so nemške enote še ropale in požigale  po kmetijah v Podolševi in Matkovem kotu.

V tem času so Nemci odgnali iz Solčave 308 govedi, 44 konj in 430 ovac. Majhen kraj, kot je Solčava, je v drugi svtovni vojni doživel veliko gorja.

V NOV je bilo udeleženih 169 prebivalcev našega kraja, interniranih in izseljenih je bilo 188  Solčavanov, v borbi z Nemci jih je padlo 20,  26 pa jih je izgubilo življenja kot talci in žrtve fašističnega nasilja.

Nemci so Solčavi med drugo svetovno vojno povzročili poleg človeških žrtev tudi veliko materialno škodo: požgali so 64 hiš,  162 večjih in  61 manjših gospodarskih poslopij.

Na odškodnino za požgane domačije in odvzeto premoženje čakamo še danes – več kot pol stoletja od žalostnih dogodkov!

Ko smo bili pred  68. leti v nevarnosti, da izginemo iz zgodovine, smo našli pot in moč, da smo se uprli. Odločitve naših ljudi v tistih težkih časih so vredne spoštovanja, še posebno, ker so mnogi sorodniki in prijatelji za to dali svoja življenja.

Njihova dejanja soustvarjajo zgodovino našega kraja.

Lahko smo ponosni nanje in zaslužijo si, da se ji spominjamo.

Mi, ki smo drugo svetovno vojno doživljali in preživeli, želimo povedati mlajši generaciji, da so bili njihovi predniki odločni in svobodomiselni ljudje, ki so se v najhujših čash znali pogumno in častno odločati. Zato naj ravnanje naših ljudi med drugo svetovno vojno ostane v zavesti in spominu sedanjih in bodočih rodov Solčavanov!