Na solčavskem terenu so že od spomladi 1943 delale partizanske delavnice, ker so v glavnem vsi obrtniki – predvsem krojači, čevljarji in šivilje, delali na skrivaj za partizane.
Ko pa je bila osvobojena Zgornja Savinjska dolina, so se organizirale delavnice pri Ivanu Klemenšku – po domače Johanu – krojaška delavnica, v kateri so delali Ivan Klemenšek in sin Jože, Mirko Klemenšek, Polde Razdevšek iz Prevalj in Vanda Jerovčnik iz Luč.
Mirko Herle, ki se je pridružil NOV februarja 1944, pa je imel dalj časa krojaško delavnico na Šturmovem hribu, v hiši Kristjana Germelja.
V hiši Cigala Konstantina je bila čevljarska delavnica, ki jo je vodil Konstantin Cigala, pomagala pa sta mu še Jože Podbrežnik in Henrik Krajnc. Ostali krojači in čevljarji, šivilje in pletilje pa so delali za partizane na svojih domovih.
V avgustu je bila pri komandi mesta Solčava ustanovljena tudi delavnica za popravilo orožja. Nekaj časa je delovala v kovačnici pri kmetu Ramšaku, nato pa so jo prestavili na Govčovo – k Andreju Vršniku v Robanov kot. To delavnico je vodil Lovro Žemva iz Gorij pri Bledu.
Krojaški delavnici je največ primanjkovalo sukanca in gumbov, čevljarski delavnici pa usnjenih podplatov.
Leta 1944 je v Robanovem kotu, v votlini pod Knezovim »pungratom«, delovala Koroška tehnika, ki so jo vodili Janez Kos, Ivan Bizjak – Žane ter Jože Gradišek – Storž in partizanka Lojzka iz Trbovelj. Tudi otroci v partizanski šoli v Solčavi so od te tehnike dobivali partizansko literaturo in vsak po en izvod partizanskih pesmi.
Votlina pod Knezovim »pungratom« z ostanki »inventarja« danes:
(Vir: Vestnik koroških partizanov, sept.1976)
[…] članku o Partizanskih delavnicah na Solčavskem prikazujemo ljudi in tehniko, ki so so uporabljali v delavnicah ter objavljamo nekaj […]