Na spominski svečanosti na Sv. Primožu na Pohorju, ki je bila 8. januarja 2012, je v imenu krajanov zbrane nagovoril Branko Nabernik.
»Spoštovane borke in borci Zidanškove brigade, člani različnih organizacij in združenj, ki ste s svojo prisotnostjo in prapori polepšali današnje srečanje, vsi, ki ste prišli danes na to slovesnost iz bližnje okolice in drugih krajev Slovenije, spoštovani gospod župan, gostje in seveda vsi domačini!
Danes smo se ponovno zbrali v spomin in počastitev tokrat že 68. obletnice ustanovitve Zidanškove brigade, ki je bila tukaj na Primožu na Pohorju ustanovljena 8. januarja leta 1944.
Spoštovani borci! Večkrat se vprašam, zakaj se tako zvesto vračate v to malo vasico na Pohorju? Pridete, čeprav so v tem letnem času večkrat zelo neugodni vremenski pogoji (danes je na srečo vreme bolj prijazno), pridete kljub letom, ki so se nabrala.
Pravi odgovor poznate le vi! Zagotovo pa je med osnovnimi vzgibi za to zvestobo spomin na mlada leta. Je spomin na lepe trenutke, ki so zrasli iz tovarištva, pomešan z bolečino ob številnih izgubah ljudi, ki so vam bili dragi.
To je spomin na silni zanos, prežet z visokimi ideali in vero v lepše in bolj pravične čase. Čase, ko bo slovenski narod svoboden, ko bodo vsi ljudje imeli enake možnosti in svoje človeško dostojanstvo.
Ta ideja se je tukaj na Štajerskem in Koroškem kalila v izredno krutem okolju okupatorskega terorja, ki je z železno roko skušal na hitro izkoreniniti slovenski jezik, prebivalce pa kot hlapce podrediti nemškemu narodu. Ta namen je bil podkrepljen s prepovedjo uporabe slovenskega jezika v uradih, z izseljevanjem zavednih Slovencev, streljanjem talcev in prisilno mobilizacijo v nemško vojsko.
In v teh trdih pogojih je Zidanškova brigada 8. januarja 1944, prav na obletnico padca Pohorskega bataljona, tukaj iz Primoža na Pohorju, začela svojo udarno in zmagovito pot. Črtala jo je kot uspešna vojaška enota , ki je na vsakem koraku okupatorju zadajala boleče udarce in preprečevala uresničitev njegovih načrtov.
Ta pot je bila v prvem obdobju njenega delovanja vezana na območje Pohorja – od Mislinje do Poljčan, ter od Drave do večjih krajev na obronkih južnega Pohorja. Akcije so za seboj puščale razdejane železniške proge in mostove, uničene vojaške postojanke, ohromile so proizvodnjo, ki je delala za okupatorja ter drugo infrastrukturo. Vojaške okupatorske enote se nikjer več niso počutile varne. Na boj s partizani so si upali le, ko so zbrali številčno dovolj močne enote, pa tudi te hajke so zaradi dobre podpore domačinov večino izzvenele v prazno.
V obdobju od julija do oktobra 1944 je Zidanškova brigada delovala v Savinjski in Zadrečki dolini, v Zasavskih revirjih, na Moravškem in na območju Kamnika. Med številnimi uspešnimi vojaškimi akcijami je bila gotovo najbolj odmevna osvoboditev Gornjega Grada v dneh med 30. julijem in 1. avgustom. Skupaj s Šlandrovo brigado pa je izvajala številne akcije na celem območju in preprečevala okupatorskim silam, da bi prevzele nadzor nad osvobojenim ozemljem. 6. oktobra je brigada izvedla napad na Kamnik, 12. oktobra pa je na ukaz Glavnega štaba odšla na Dolenjsko.
Tudi tu je sodelovala v številnih akcijah po raznih krajih Dolenjske in do Kočevja.
Konec decembra se je brigada zopet vrnila na Štajersko. V zimskim mesecih je bila nenehne boje z nemškimi silami in preživela številne hude preizkušnje. Na spomlad pa si je brigada zopet opomogla in nadaljevala s številnimi akcijami na Štajerskem, ter maja sodelovala pri zaključnih akcijah osvoboditve domovine. 12. maja je brigada prispela v Celovec, njeno borbeno delovanje pa se je končalo 15. maja 1945 z vdajo nemških enot na Koroškem.
Zaradi časa, ki je minil, se posamezne vojaške akcije morda ne zdijo več pomembne, kot v tistih časih. Toda v teh akcijah se je kazala izredna iznajdljivost, zdržljivost in neomajna volja ljudi, ki so v njih sodelovali. Omenjam jih zato, da ne bi nikoli pozabili, da smo se
bili Slovenci, kljub svoji majhnosti in obupnim razmeram, v tistih časih sposobni upreti takrat največji vojaški sili na svetu. Dokazali smo, da smo dovolj srčni, da znamo braniti svoj jezik, svojo kulturo in svojo domovino. Dokazali smo, da nismo in da nikoli ne bomo narod hlapcev!
Spominjanje na te dogodke zgodovine naj nam daje moč, da ne bomo nikoli dovolili, da nam kdo te, s trpljenjem in krvjo pridobljene vrednote, ponovno odvzame. In upamo, da bodo bistvo teh izkušenj povzele in znale ceniti tudi mlajše generacije.
Spoštovane borke in borci, vi ste za te plemenite cilje slovenskega naroda žrtvovali svojo mladost, številni od vaših tovarišev pa tudi svoja življenja.
Zato smo vam hvaležni in si želimo, da bi skupaj z vami preživeli še veliko lepih in prijetnih druženj!«
[…] V torek, 19. februarja 2013, smo v Mariboru pokopali Vilija Mlakarja – Boltežarja, borca Zidanškove brigade. […]