Operativni štab VI. in XI. brigade se je po operacijah na Dolenjskem pred hudo zimo 1944/45 vrnil na svoj operativni prostor na Štajersko. Ob izdatni podpori XIV. SS divizije Galizien so Rösenerjevi policijski polki silovito napadli enote IV. operativne cone že na Mozirski planini in Paškem Kozjaku, vendar jim je načrt spodletel. Na vsak način so se namreč hoteli znebiti motečih partizanskih enot, da bi tako zavarovali koridor umikajoči se Löhrovi armadi, kvizlingom z Balkana, vojski NDH in civilnim beguncem, ki so predstavljali 400.000 glavo množico, od tega 250.000 oboroženih vojakom Vermachta.
Operativne enote so se premestile na Menino. Bile so izdane kot sicer mnogokrat na poti z Dolenjske.
Enote, sestavljene iz Operativnega štaba s VI. in XI. brigado, VDV bataljonom, terenskimi aktivisti in kurirji, so se tisto zimo znašle v obupnih vremenskih razmerah pri poldrugi meter debeli snežni odeji in hudem mrazu na Menini planini.
Sovražne divizije so jih obkolile po Zadrečki dolini, preko Črnivca po Tuhinjski dolini ter tako preko Kope in Šmartnega tesno zaprle obroč. Poveljstvo so namestile v Motniku, težko artiljerijo pa v Črešnjice. Težke minomete so namestili v Savinjski dolini, obroč pa zavarovali z okopi in bunkerji. Zasede so čakale po dominantnih vrhovih in zvonikih. Ognjeno povezavo so vzdrževali z oklepniki. Dva napada sta se jim izjalovila.
Dalj, ko je trajalo obleganje, bolj brezupen je bil položaj enot na Menini. Pomanjkanje hrane in streliva, mraz, sneg in neuspeli načrti izhoda iz nezavidljivega položaja ter huda telesna izčrpanost, so borce močno psihično obremenjevali in jim zniževali raven samozaupanja. Večjih bojnih naporov ne bi več prenesli. Dva poskusa preboja sta se namreč ponesrečila.
Končna odločitev, da se umaknejo na vrhove Vivodnika, Medvedjaka in Menine planine, ter počakajo na napad sovražnih enot, je uspela. Sovražnika so uspeli zadrževati do noči, ko je napad prenehal.
Partizani so se oskrbeli s hrano in se pripravili na končni poskus preboja, v smeri najmočnejših napadov, proti Tuhinjski dolini. V odločilnem trenutku so vsi, že močno duševno in telesno načeti, z nadčloveško vztrajnostjo, medsebojnim zaupanjem in prepričljivostjo komandnega kadra, vendarle zmogli prelisičiti in premagati tako močno sovražno enoto, kot je bila IV. SS divizija.
Srečno naključje in trenutna nočna nepozornost sovražnika jim je namreč omogočila, da se je skozi ozko vrzel v obrambnem obroču brez boja in izgub iz njega izvilo okoli 450 bork in borcev, ki so se po krajšem počitku ponovno vključili v boje. Rešili so vse ranjence in jih predali v oskrbo okoliškemu prebivalstvu.
V knjigi “Past na Menini planini” je eden od komandantov Franc Sever – Franta dosledno opisal dogodke, brezizhodni položaj in psihično stanje lačnih, izčrpanih, slabo oboroženih in ranjenih borcev, ki se jih je na trenutke že polaščal obup in občutek nemoči, saj jih je z nenehnim granatiranjem in silovitimi napadi zagrizenih SS-ovcev sovražnik pritiskal z vseh strani in grozil z uničenjem.
Preboj na Menini planini si iz vseh opisanih in dejansko doživetih dogodkov brez oporekanj zasluži naziv legendarni preboj iz sovražnikovega obroča na Menini, med 13. in 14. marcem 1944.
V trajen spomin na opisane dogodke, na padle borce in na velike žrtve preživelih je naša dolžnost in čast, da se s primerno vsakoletno proslavo poklonimo spominu na ta legendarni preboj in navse usodne dogodke v NOB na prostorih bojev IV. operativne cone.
[…] zbrala na spominski slovesnosti. Počastili smo spomin na tri pomembne zgodovinske dogodke – 66. obletnico legendarnega preboja iz sovražnikovega obroča na Menini, 70. obletnico Osvobodilne fronte in 20. obletnico samostojnosti Republike Slovenije. Sloavnostna […]