O molku otrok – Lisa Rettl – spominski govor pri Peršmanu, 27.06.2010

Dovolite mi, da za uvod  povem nekaj osebnih besed, saj sta moja lastna zgodovina, moja poklicna pot zelo tesno povezani s tem krajem. V svoji disertaciji sem se zelo intenzivno ukvarjala s tem krajem in s tem spomenikom. Peršmanov dom in ljudje, ki so stali in stojijo za njim, so mi prirasli k srcu. Globoko spoštujem in občudujem borbeni duh in vztrajnost tistih, ki so se postavili po robu političnim razmeram na Koroškem ne samo med leti 1942 in 1945, temveč vse do danes, zato mi je v posebno čast, da sem bila povabljena sem kot govornica.

Pri letošnjih spominskih proslavah v Mauthausnu so bili v središču spominjanja otroci in na to težišče hočem navezati. Prav tu pri Peršmanu je zadosti vzrokov, da to storim. Na splošno mislim, da štejejo otroci k žrtvenim skupinam, ki so jih zaradi mnogih vzrokov po vsej Evropi najbolj zanemarili. Do danes ne vemo, koliko otrok je prišlo v smrt v času nacionalsocializma, v koncentracijskih taboriščih, na vzhodni in domači fronti. Vemo le, da je nastopil nacionalsocializem kot sistem
brezmejnega nasilja na posebno brutalen način proti otrokom. Slovenke in Slovenci tostran in onstran Karavank so to občutili na lastni koži. In Peršmanov dom je s svojimi žrtvami prispodoba nacističnega nasilja nad otroki. Od enajstih umorjenih oseb so bili samo štirje polnoletni odrasli, ostali sedmi so bili otroci:

Franciska, 13 let

Viktor, 4 leta

Bogomir, 8 mesecev

Albina, 7 let

Filip, 5 let

Stanislav Kogoj, 10 let

Adelgunda, 3 leta.

Povedano v odstotkih je bilo kar 63 odstotkov tukaj umorjenih žrtev otrok. Poznamo njihova imena in vemo za njihovo starost, a vseeno ne vemo veliko: kakšni so bili, kaj so radi jedli in se igrali, kateri so bili njihovi talenti, skratka, ne vemo za tiste drobne stvari, ki določajo človeka kot osebnost, vse to je esesovska enota za zmeraj izbrisala v nekaj minutah.

Nočem priklicati v spomin samo umorjene otroke, temveč se hočem osrediniti na tiste otroke, ki so preživeli. Ti tedanji otroci so danes stari med 70 in 85 let. Tu pri Peršmanu so preživeli Malka in Anči, Ciril in Luka. Skupno jim je, da so le malo povedali o tem, kaj so doživeli. Mislim, da je to tako, ker teh otrok dolgo časa niso vprašali in ko so jih vprašali, so ta vprašanja bila za otroške duše napačno postavljena. Menim, da so podobno usodo doživeli ne le Peršmanovi otroci, temveč
nešteti otroci tedanje generacije. Peršmanovi otroci so mi na tem mestu povod, da razmišljam na splošno o težkem položaju otroških žrtev in se sprašujem, zakaj so otroci tistega časa pozabljena in dvojno na rob potisnjena žrtvena skupina, tudi če imajo kdaj pa kdaj, kar je protislovno, svoj prostor v spominskih govorih. V zadnjih letih sem se v več projektih ukvarjala s položajem otrok —konkretno z otroki v odporu. Moje izkušnje v teh projektih so pokazale, da so prav otroci, ki so doživeli nacionalsocializem, ko so bili stari od O do 15 let, na nek način onemeli in so, če sploh, zelo pozno našli besede za to, kar so doživeli, pretrpeli, kar so občutili globoko v svojem srcu.

Dovolite, da vam orišem težek položaj otrok ob primeru treh usod. Gre za tri otroke tistega časa, s katerimi sem se pogovarjala in katerih življenjske in družinske usode se kar najbolj razlikujejo. Usoda prvega otroka nas popelje v Slovenijo,
v Ljubljano. Tu se je rodil leta 1942 Janez Kmet, sin ilegalnih aktivistov Emilje in Janeza Kmeta. Oba sta kot partizana prišla na Koroško. Emilja Kmet-Andreja, ki je bila pristojna za politično delo v Beljaku, je bila med žrtvami pokola 9. februarja 1945 pod Arihovo pečjo. Dojenček Janez Kmet je preživel, ker ga je zaščitila enkratna organizacija, „Slovenska narodna pomoč”. Slovenska narodna pomoč je skrbela za tiste družine, ki so zbežale s svojimi otroki pred terorjem nacistov v glavno mesto in se tam skrile. Odraslim je bil omogočen stik s partizani, otroke pa so skrili pod drugimi imeni in z drugimi identitetami pri skrbniških starših. Srce te organizacije je bila ženska — Ana Ziherl, ki je med leti 1941 in 1945 oskrbovala nad 200 otrok, t.i. „ilegalčke” in jih tako skrila pred nacisti. Ti otroci so torej preživeli, ker so bili drugi ljudje pripravljeni mnogo tvegati. Na splošno lahko rečemo, da so partizani in partizanke storili velike, nadčloveške stvari tudi kar zadeva preživetje otrok. To velja tudi za Koroško, kjer ni bilo organizacije kot je bila Slovenska narodna pomoč.

Iz Remšenika je drugi otrok, ki se mu kratko želim posvetiti. Romana Rotter se je rodila 1938. Oktobra 1943 je doživela, kako so deportirali njeno mamo in skoraj vse na kmetiji živeče osebe. Njena teta jo je skrila skupno z nekaterimi drugimi otroki v kleti sedaj prazne hiše. Štiri mesece je živelo pet otrok samih v kleti, zanje pa je skrbela le Romanina teta. Ko pa je vse bolj grozila deportacija tudi njej, je vzela otroke in odšla k partizanom. Tedaj komaj šestletna Romana je hodila tri mesece s partizansko edinico od bunkerja do bunkerja, tako dolgo da ni več mogla. Imela je srečo, da jo je vzela k sebi družina iz Remšenika. Tu pa je prišla v podoben položaj kot Peršmanovi otroci. Kmečka družina je ravno dala hrano trem partizanom, ko so jih presenetili nacisti. Razlika je bila v tem, da so se ti odločili, da otrok in kmetov ne bodo ubili. Pred očmi Romane so ustrelili tri partizane in kmete prisilili, da so trupla pokopali in odstranili sledove krvavega pokola. Pa tudi po vojni je bil Romanin položaj podoben tistemu Peršmanovih otrok: bila je sirota. Oče je padel pri partizanih, mater so umorili v Ravensbrücku in kar 13 njenih bližnjih je bilo mrtvih. Dokler se ni vrnil bratranec iz Jugoslavije, je ostala več let pri kmetu, kjer je kot dekla garala za hrano in streho nad glavo, brez prijazne besede, brez ljubezni.

Tretja otroška usoda, o kateri želim spregovoriti, nas vodi v Beljak. Tam je živela Maria Peskoller s svojimi hčerkami, komunistka, ki je kot ena redkih nemškogovorečih Korošic tesno sodelovala s partizani. Starejša hči Helga, tedaj stara 15 let, je prevzela različne kurirske naloge. Poleti 1944 je njena mama zbrala dezerterje iz okolice Beljaka in postavila na noge partizansko skupino, ki pa so jo novembra razkrili. Gestapo je zaprla celotno skupino, tudi Marijo Peskoller in njeno hčerko Helgo. Medtem ko Helga zaradi mladoletnosti ni prišla pred t.i. ljudsko sodišče in je preživela v zaporu v Celovcu, so njeno mamo in še šest drugih oseb iz njene skupine obsodili na smrt in jih usmrtili 23. decembra 1944.

Pripovedovala sem vam o treh otrocih, ki so bili na različne načine povezani z odporom, doma v različnih krajih, ki so izvirali iz različnih socialnih slojev in bili različne starosti — od dojenčka, otroka srednje starosti do zgodnje mladoletnice.

Kar združuje usode teh otrok, ni le to, da so izgubili starše, oba ali enega, temveč izkušnja, ki ima opravka s predelovanjem travmatičnih doživetij.

Janez Kmet je dejal: „Moja mama je bila tabu” in v drugi zvezi „Doraščal sem brez ljubezni in zavetja’. Helga Emperger je pripovedovala: „Nikoli nisem mogla z očetom govoriti o mami, tudi ne s sestro”‘ in Romana je povedala takole: “Tudi nekaj drugega mi je ostalo, namreč da nisem imela zaupanja govoriti o lastnih čustvih, torej ne o vojnih doživetjih, temveč o svojih, čisto osebnih čustvih.”‘