19. septembra 2009 se je na slovesnosti ob 65. obletnici osvoboditve Zgornje Savinjske doline v Mozirju zbralo preko 800 borcev in simpatizerjev, med njimi presenetljivo veliko tistih, ki so pri izgonu okupatorja iz doline neposredno sodelovali. Prisostvovali smo bogatemu in zanimivemu spominskemu programu ter slavnostnemu govoru Boga Gorjana, bivšega namestnika komisarja 4. operativne cone.
Božidar Gorjan - Bogo
Pozdrav vsem navzočim
Williem Faulkner:
PRETEKLOST NI NIKOLI MRTVA
PRETEKLOST NITI NI PRETEKLOST
dodal bi, preteklost je vedno z nami, je v nas samih, napisana v knjigah, doma in v tujini. Ne moremo jo spreminjati zaradi strankarskih političnih potreb.
Povezano z današnjim spominjanjem osvoboditve Sav. doline pred 65. leti, ne bom govoril o brigadah in o naših hrabrih ljudeh. Spominjal se bom pa, dela in življenja dveh pomembnih mož na Štajerskem, dveh duhovnikov: JOŽE LAMPRET je bil verski referent pri XIV. diviziji, ŠMON FRANC je imel enako nalogo pri XIV. operativni coni za Štajersko in Koroško. Svet je obšla fotografija, na kateri vidimo Lampreta kako v neudobnem duhovniškem oblačilu komaj nosi ranjenca. Predstavlja strašen človeški napor in trpljenje, posvečeno reševanju življenja človeka, simbolično slovenskega naroda. Da, tudi duhovniki so na strani Osvobodilne fronte, na partizanski strani, reševali usodo slovenskega naroda. Osebno sem poznal oba in se čutim dolžnega, da spregovorim o njunem plemenitem življenju. Pomagala sta duhovno oplemeniti naš boj z konkretnim verskim delovanjem.
Okupator je hotel tudi s pregonom slovenskih duhovnikov zatreti slovenstvo na Štajerskem. Boj za pravico do verovanja v domačem jeziku je postal sestavni del boja za osvoboditev. Na to plat našega NOB-ja namerno pozabljajo vsi tisti, ki govore o njem samo še kot o komunistični revoluciji.
Iz Štajerske so Nemci izselili 458 duhovnikov. Nekaj teh se je kasneje vrnilo, nekaj pa se jih je vključilo v osvobodilni boj. Mariborski škof Tomažič je odločno protestiral pri nemških oblasteh. Za razliko od škofa Rožmana v Ljubljani, Tomažič ni imel nobenega dialoga z nemškim okupatorjem in je skrbel samo za dušno-pastirstvo. Po njegovi zaslugi se večina nemških duhovnikov, ki so prišli na pomoč iz sosednjih avstrijskih škofij, ni ukvarjala z nasilnim ponemčevanjem. Kljub temu je domači jezik izginil iz maševanja in tudi slovenskega cerkvenega petja ni bilo.
Verni ljudje so trpeli tudi zaradi pomanjkanja slovenskega bogoslužja. Breme partizanskih duhovnikov je bilo zato še večje. Že samo vojskovanje je zahtevalo nadčloveško požrtvovalnost. Za moralo in tolažilno besedo so skrbeli komisarji, za duhovno oskrbo pa partizanski duhovniki. Poleg delovanja v enotah, so se k njim zatekali vaščani povsod tam, kjer smo partizani dobili streho nad glavo.
Z osvoboditvijo Zg. Savinjske doline sta komisar Matevž Hace in Jože Lampret neumorno hodila od kraja do kraja. Hace je imel narodno-budilne govore, Lampret je pa maševal. Vcerkvah se je v tem času ponovno govorilo in pelo v domačem jeziku.
Tudi moje izkušnje govore o takem vzdušju. Potočka mama izpod Olševe je v poletju 1944. prišla k meni in si zaželela mašo v Solčavski cerkvi. »Že dolgo je ni bilo«, je potarnala. Partizani smo nato zagotovili varen prihod nemškega župnika iz Luč, borci iz koroških bataljonov, ki so že prej peli v cerkvi, so se javljali za peto mašo za Solčavane. Kasnje je v Solčavi večkrat maševal duhovnik Šmon.
Versko čutenje je bilo del narodno-zavednih čustev. Spoštovali smo različnost. Tako je okrožni odbor Osvobodilne fronte za Saleško-mislinjsko okrožje pozival ljudi k spominu na zmage sovjetske vojske in istočasno, k obeleževanju svetnikov Cirila in Metoda, ki sta širila blagovest v domačem jeziku.
Večina borcev se je dobro spoznala na vsebino molitvenikov, neprimerno bolj kot pa na marksistično literaturo. Vernost zato ni bila razlog za nasprotovanje osvobodilnemu boju. Odločilna je bila takrat samo opredelitev za boj proti okupatorju, ali za zavestno sodelovanje z njim v boju proti osvobodilnim in zavezniškim silam.
Šmona sem srečal nekaj desetletij po koncu vojne. Bil je hudo bolan in duševno strt. Ni ga zlomilo težko in plemenito življenje v času vojne, bolj ga je prizadel povojni čas. Trpel je zaradi krivic, ki so jih njegovi nekdanji tovariši povzročali posameznim duhovnikom, še bolj pa zaradi težkih bremen pokore, ki jih je škof nalagal samo tistim verskim pastirjem, ki so se udeležili osvobodilnega boja. Besede obsodbe pa cerkev ni izrekla oboroženim vojnim kuratom kolaboracije, niti ni obsodila tiste duhovnike, ki so dajali nacifašištičnim silam spiske narodno-zavednih ljudi. Ti so bili nato streljani kot talci, mučeni v zaporih ali pa so končali v taboriščih.
Verni in neverujoči udeleženci partizanskega upora smo v zadnjem času ponovno prizadeti. V našem parlamentu hočejo uveljaviti evropski dokument, ki je nastal po tujih vzorih in stremi za tem, da opraviči vsak upor v vzhodno-evropskih državah proti sovjetskemu komunizmu. Zato ga enačijo z nacizmom.
Nepotreben, zlagan in škodljiv je tak papir za naše prilike, saj vsi vemo, kako tesno je naše vojskovanje bilo povezano z bojem za svobodo in slovensko suverenost. Zato bi naši poslanci na rob evropski resoluciji o totalitarizmih lahko samo ugotovili, da smo se Slovenci pravočasno uprli vsem trem totalitarizmom. Italijanskemu fašizmu in germanskemu nacizmu že pred 68. leti, sovjetskemu komunizmu pa že leta 1948., takrat, ko je vsa Evropa trepetala pred njim.
Večine Slovencev ni motilo da so komunisti odločilno sodelovali pri organiziranju upora, kajti bili so sposobni organizirati v enotni upor verske množice, liberalce, veliko večino naše kulturne elite ter slovenskih izobražencev.
Ta dokument vnašajo v naš prostor samo zato, da opravičujejo kolaboracijo z fašizmom in slovenske pripadnike SS policijskih enot, ki so povzročale največ žrtev med zavednimi Slovenci.
Pri takem delu pa politično in nepietetno izkoriščajo množične poboje, zločine, izvršene iz maščevanja zaradi štiri leta trajajočih zločinov ustaško-četniško-domobranskega kolaborantstva. Konec svetovne vojne je tako ravno na naših tleh pustil strašne sledove tega obračunavanja.
Plemenit boj slovenskega naroda proti okupatorju obremenjujejo z zločini, storjenimi v glavnem brez vednosti in udeležbe tega naroda. Istočasno in enako obravnavanje dveh časov, vojnega in časa neposredno po vojni, različnih dejanj – osvobodilnega boja in zločinov – , je naši mladi državi že do sedaj povzročilo ogromno škodo: Avstrijci, Madžari in Italijani povsem neevropsko odrekajo pravice naši manjšini, nam ne priznavajo pravice sopodpisnika mirovne pogodbe, predsednik italj. države nas nedostojno obsoja kot preganjalce italijanskega življa, čeprav smo ravno Slovenci 25 let trpeli pod italijanskim fašizmom.
In kaj naj pričakujemo drugega, če nas pa slovenska desnica borce za svobodo in slovensko suverenost proglaša ne kot zavezniški narod v drugi svetovni vojni, ampak kot del komunističnega totalitarizma. Pa ne samo to: našo državo, ki smo jo plebiscitarno pridobili z osamosvojitveno vojno, nekateri politiki še vedno obravnavajo kot tranzicijsko tvorbo pod komunističnim vplivom.
Uveljavitev take politike danes bi pomenilo samo novo klečeplazenje pred sovražnimi nacionalizmi v naši soseščini, pred hajderizmom, italijanskimi in drugimi apetiti po slovenski zemlji. So znaki, ki že nekaj časa kažejo na tiho sodelovanje neofašizma v naši soseščini s posamezniki iz slovenske desnice.
Skrajno pokvarjeno pa je, da hkrati z nenehnim spodbujanjem takih razprav, govorijo o spravi med Slovenci. Sprava je že bila dosežena s priznanjem osvobodilnega boja, z obsodbo kolaboracije in nato – s sodelovanjem vseh Slovencev v osamosvojitveni vojni.
Predstavniki ugledne slovenske stranke se na strani skrajne desnice vključujejo v to razpravo s povdarjanjem enake pietete do vseh žrtev vojne in totalitarizmov. Borci NOB smo že leta 1986. zavzeli stališče, da je potrebno evropsko primerno obeležiti vsak grob na slovenskem, da je potrebno spoštovati žalost vsake matere, ki objokuje smrt svojega sina. Od srečanja najvišjih predstavnikov cerkve in države na Rogu, od takrat sta minili skoraj dve desetletji, bi morala biti pieteta do vseh mrtvih v vojnem in povojnem času, stvar države in ne politike. Problem ustvarja slovenska desnica z vsakovrstnimi manevri z edinim ciljem, da pride do oblasti, za kar ji je potrebna pomoč tistih sil, ki uveljavljajo kolaboracijo s fašizmom. Mislim zato, da se moramo ostreje in javno opredeliti proti vsem tistim, ki žrtve izkoriščajo za strankarske potrebe.
Spoštovani, drage tovarišice in tovariši!
Obžalujem dejstvo, da sem danes prisiljen v tako razpravo. Odgovorno do današnjih rodov bi bilo, če bi vse naše sposobnosti, predvsem pa v parlamentu in v vladi, izkoristili za izkanje hitrejše poti k socialno pravični družbi. To bi bilo najlepše spravno dejanje, ki bi ga Slovencem lahko dali njihovi politiki in državniki. Stotisoče ljudi, ki morajo skrbeti za preživetje, – njim naj bo posvečena misel in skrb vseh nas, ki smo se zbrali v tej dvorani. Naj nas vendarle uslišijo poslanci vseh parlamentarnih strank. Naj skupno iščejo rešitve za dostojno življenje živih, mladih, ostarelih in delovno sposobnih ljudi.
Glede preteklosti pa jim povejmo še enkrat: ponosni smo na narodno-osvobodilni boj. Radi bi bili ponosni še na to, da postanemo tudi socialno-pravična država.
Božidar Goran – Bogo (Mozirje, 19. september 2009)
V branje priporočamo tudi knjigi:
Božidar Gorjan – Bogo : Zavezniške misije na Koroškem in Štajerskem 1944-45
Božidar Gorjan – Bogo : Mojih petdeset let v politiki
